Bloor: Drolleries

Bloor: Drolleries

Recenzija izdelka
5. 5. 2019 - 19.00

Astral Spirits/Monofonus Press, 2019

 

V tokratni Tolpi bumov predstavljamo zasedbo, v kateri so glasbene žilice združili trije mlajši instrumentalni mojstri s področja jazza in improviziranih godb. Kolektiv Bloor namreč sestavljajo saksofonist Sam Weinberg, ki deluje še v zasedbi Maestro Day s Henryjem Fraserjem in Joejem Moffettom, ter člana avantgardnega četverca Little Women, kitarist Andrew Smiley ter bobnar Jason Nazary. Za trojec, ki je nastanjen v newyorškem Brooklynu, album Drolleries predstavlja dolgometražni prvenec, ki temelji na edinstvenem pristopu hitrih ritmov ter ostrih pihal in strun. Relativno mladostniška zasedba nam je v posluh pripravila živahen zbir desetih hudomušno razposajenih glasbenih prizorov, kot nakazuje že samo poimenovanje albuma. Če po atmosferi lahko zasedbine drolerije povezujemo s komičnim in nenavadnim, pa te tehnično temeljijo po eni strani na repeticiji in denimo vzorcih matematičnega rocka ali jazza, po drugi strani pa prehajajo v masivne dinamične preskoke ter zvočna razkrajanja glavnih tem v improvizirane svetove.

V album nas uvede hitra skladba Bast, ki prikladno spominja na dela že omenjenega benda Little Women, temelji pa na ponavljanju energične teme, na kateri se simbiotično prepletata saksofon in kitara, melodijo pa podlagajo živahni bobni. Čeprav se vmes zasedba prepusti paranoidni anarhičnosti, omenjena tema ves čas ostaja nekako prisotna ter se proti koncu skladbe ponovno vrne v ostrem zaključku. Da bi nam album po prvem masivnem naskoku pustil malce zadihati od visokih tonov, sledi kratek bobnarski solo vmesnik J1, ki ga drastično odreže naslednji komad Mollycoddled, še ena kompozicija s tokrat manj prepoznavno temo, ki jo trojec mojstrsko sesuva in ponovno sestavlja do umirjenega zaključka. Z naslednjo skladbo The Croy Hours se vzpostavi ravno nasprotna smer gradnje. Minimalni tišji uverturi saksofona in bobnov se postopno ter vedno bolj intenzivno priključuje rezka električna kitara, ki k večjemu volumnu in pikantnosti spodbudi tudi ostala dva instrumenta. Denimo bobne prisili tudi v neprizanesljivost hardcorovskega ritma. Gre za eno najabstraktnejših in ohlapno zastavljenih skladb na albumu, zaradi dinamike in uporabe celotnega diapazona instrumentov pa tudi najbolj intrigantnih.

Album nato prekine in umiri še en vmesnik A1, ki tokrat pripade le kitari in predstavitvi Smileyjeve rabe zvokovnih razsežnosti igranja, ki smo jim lahko bili priča ob poslušanju njegovega solo izdelka Dispersal, kitarski solo pa se ponovi še v nadaljevanju naslovne skladbe Drolleries. Na tej točki nam postane jasno, da album predvidi samostojne predstavitve vseh treh članov zasedbe Bloor. Sledi še en rafal Defacer, ki se po vzorčnosti lahko postavi ob bok prvi skladbi Bast, spominja pa tudi na prav tako v New Yorku nastanjen kolektiv CP Unit, katerega vodja je seveda mlad saksofonski nadobudnež Chris Pitsiokos, s katerim so člani Bloor že ali pa celo še sodelujejo. Razlikujejo se seveda predvsem po masivnosti basovskega zvoka, ki lomasti v primeru CP Unit in na momente umanjka pri Bloor.

V naslednji skladbi Ending Phase prijetno božajoč solo pripade še saksofonu, do konca albuma pa izstopata še dva daljša komada. V Liber Scivias se trojec ponovno osvobodi kompozicijske forme ter se prepusti free jazzovski abstrakciji, v tematsko prepoznavnejši in ponovno živahnejši Splice pa se pokloni leta 2017 preminulemu Arthurju Murrayu Blythu, enemu prepoznavnejših altsaksofonistov v zgodovini jazza, znanemu po širokem vibratu in ostrem načinu fraziranja. Verjetno bi bilo nesmiselno vzporejati podobne načine igranja, gotovo pa se v razponu in ostrem neizprosnemu pihanju Weinberg približuje svojemu predhodniku in verjetno idolu Blytheu.

Trojec Bloor kot zasedba z dolgometražnim prvencem zelo izstopajoče poseže na zemljevid newyorške jazzovske scene. Čeprav so posamezni člani nase opozorili že kot solo ustvarjalci, kot člani prepoznavnih zasedb ali sodelavci z denimo Chrisom Pitsiokosom, Jaimie Branch in drugimi znanimi svežimi sodobniki, jih zna skupni album Drolleries uvrstiti med pomembnejše zaznamke letošnje jazzovske albumske zbirke. Opazka o povezanosti in podobnosti s CP Unit pa morebiti nakazuje na del mlajše jazzovske struje, ki se je vzpostavila in trenutno tudi izstopa v tem ameriškem delu sveta.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness