Bigger Picture Recordings, 2024

Zahodnoobalni rap historično povezujemo z nafunkiranimi podlagami, mastnimi in debelimi basi, piskajočimi sintetizatorji, pa tudi z ležerno poletno estetiko, čez katero so navadno izlita ulično agresivna in hvalisava besedila. Seveda pa Zahodna obala niti približno ne ponuja le sodobnih inkarnacij N.W.A., 2Paca, Tha Dogg Poundov, Dr. Dreja, Ice Cuba, DJ Quika, MC Eihta in drugih, marveč precej več. Začetek novega tisočletja je tako naznanil plejado novih ustvarjalcev, ki so se prebili skozi razna poetska tekmovanja, predstavljali tako imenovani zavedni rap ali veseljačili in s tem močno omehčali bahavo jeznoritništvo predhodnikov.

Producent in raper Mr. Slow Flow oziroma Evidence je svojo pot iz raperskega podtalja zaznamoval predvsem z udejstvovanjem v čislanem trojcu Dilated Peoples, ki je na prelomu stoletja pompozno vznemiril rapersko mladež s poskočnimi in hrustljavimi podlagami ter filozofijo »back to basics«, slonečo na zlatodobnih podlagah. Raper in producent Blu je na losangeleško sceno vstopil nekaj kasneje, a še bolj pompozno. Prvenec Below the Heavens, posnet s producentom Exilom, je močno zaznamoval leto 2007 in je skozi leta subtilno priplezal med tako imenovane raperske klasike.

Blu se je po uspehu prvenca srečal z raznimi demoni, na trenutke je bil vseprisoten, kmalu zatem pa je povsem poniknil in z nekaj izdajami močno taval po povprečju. Njegov premišljen povratek na velika vrata označuje izjemno podcenjen album A Long Red Hot Los Angeles Summer Night, leta 2019 posnet v španoviji s producentom Oh Novom. Sledil je povratniški, konceptualni album Miles, kakopak osrediščen okrog Milesa Davisa, pri katerem se je znova spajdašil s producentom Exilom, leto kasneje pa še The Color Blu(e), nov konceptualistični preblisk, tokrat zaznamovan z modro barvo. Počival pa ni niti Evidence, ki je v teh letih ustvaril zavidanja vredno kariero predvsem kot producent, dasiravno je skozi leta vse bolj izstopal tudi z besedili in flowom. Zadnja leta je pri lastni založbi Bigger Picture Recordings izdajal albume, ki jih je produciral zase, predvsem pa za druge izvajalce, recimo za Brotherja Alija, Doma Genesisa in Planet Asio, pa tudi single izdaje za Flya Anakina in Boldyja Jamesa. Skupna značilnost vseh teh del so bili minimalistični, večkrat brez bobnov osmišljeni beati, ki so močno poudarjali vrednost iskanja zanimivih raperskih zank.

Med raperskimi geeki pa je završalo, ko sta Blu in Evidence najavila skupni konceptualni album Los Angeles. Evidence je skrbnik podlag, ki tokrat niti približno niso zastavljene tako brez bobnov kot pri njegovih zadnjih predhodnikih, Blu pa se predstavlja kot glavni vokalist in pisec albuma ter snovalec še enega koncepta. Po konceptualnem albumu Miles, enem najimpozantnejših del raperskega sveta zadnjih let, ter po soočanju s svojim imenom in modro barvo je tokrat glavna tematika mesto Los Angeles, ki ga Evidence predstavlja iz Venice Beacha, Blu pa iz Inglewooda.

Album Los Angeles ne razočara in predstavlja mesto s povsem pozitivnih pa tudi z negativnih kotov. Mesto, ki je obema protagonistoma dalo ogromno, obdelujeta z vseh možnih plati, pogledov od znotraj in od zunaj, iščeta specifike domačinov pa tudi prišlekov in turistov. Blu kot glavni raper znova pokaže, zakaj ga poznavalci uvrščajo med najvitalnejše raperske glave zadnjih let, in je povsem osredotočen na koncept. Los Angeles je poklon sončnemu mestu, v katerem Blu deluje kot pripovedovalec, ki vabi poslušalca na različne konce in v različne zgodbe velemesta. Odpre se s kompozicijo o odraščanju v mestu, v katerem najdemo tako nostalgično igrivost kot temačne strani odraščanja. Z zgodbami o rivalskih tolpah, prometu, turistih, plažah, drogah, brezdomcih, Hollywoodu, ubijalskih policistih in mnogočem drugem nam Blu in tudi Evidence s prvoosebnega gledišča rišeta slike vseh kontrastov mesta.

Blu s falango gostov nadrobno oriše lastne mestne ambicije, ki jim morda doda za ščepec premalo komentarjev, a nam z ulično narativo hkrati pričara esenco Los Angelesa. Vanjo uspešno vpleta tako žgočo vročino in sončne dneve kot tudi preostale vremenske nevšečnosti, toda vsekakor ponudi več upanja kot Evidence in preostali gostujoči soborci. Album zajema vse, kar Los Angeles ponuja; težke in zajebane getovske noči na eni strani in brezskrbne rajske plaže Venice Beacha na drugi. Prikazuje nam pot od nebes do pekla istega mesta in poudarja protislovje vsake plati življenja v njem. Od Hollywooda in igranja košarke do preprodajanja drog in štrlenja v prometu vodi kratka pot. Prav tako kot od nasilja do nasmeškov in od značilno pestrega nočnega življenja, polnega veselja, pa tudi uživanja substanc do neznosne dnevne vročine. Tudi odmika od pregovornega nasilja album ne prinaša, a ga omili z drugimi prednostmi.

Doslednemu podajanju rim in jasnemu konceptu največ prispeva izvrstna produkcijska slika albuma, ki pomaga orisati čustva raperskih klepetačev. Evidence je izmojstril produkcijski slog, s katerim nas kot edini producent albuma razvaja s psihedeličnimi, zapohanimi, na jazzu slonečimi omamljenimi beati. Introspektivne Blujeve zgodbe plemeniti z lastno vizijo, izvirajočo iz boom bapa, ki sede vse od podlag brez bobnov do posrečenih menjav beatov, kakršno lahko slišimo v odličnemu komadu LA Tourists. Večinoma gre za ležerne, zankaste in močno vzorčaste podlage, ki včasih močno spominjajo na estetiko predvsem The Alchemista, mestoma pa tudi na obdobja DJ Muggsa pri Cypress Hill, denimo v izjemnem komadu The Land.

Blu je znova dokazal, da je v okvirih nekonvencionalnega raperskega poslušalstva premalo cenjen, prinaša namreč pravzaprav vse, kar glavni govorec potrebuje. Jasno dodelana besedila, lasten stil in strukturo, dobro dikcijo, osredotočeno na sledenje zgodbi, dobro podajanje besedil in naracijo, ki poslušalca potegne v zgodbo. Je utelešenje izvrstnega konceptualnega raperja, ki zna zgodbo obdelati z več plati, vseeno pa nam je njegovo mnenje večinoma povsem znano. Blu še naprej lepo riše slike mesta, čemur impresivno sledi Evidence s svojo produkcijsko psihedelijo. Težko pa gremo mimo nekaj izjemnih raperskih gostovanj. Starosta Kokane »ubije« v refrenu skladbe Three Wheel Motion, MED prinaša temačno podobo v komadu LA Tourists, Cashus King in Self Jupiter ogromno prispevata k skladbi LA Traffic, komad Lights at Night pa oplemenitita presenetljivo dobri gostovanji Doma Genesisa in Navyja Blueja.

Album bo verjetno požel ogromno odobravanja na insiderski raperski sceni, med raperskimi puristi in geeki ter znalci, manj pa bodo ob njem vratna vretenca premikali poslušalci, ki niso vneto predani raperskim besedam in ritmom. Konceptualna osredotočenost sicer dokaj ozke tematike vsekakor prinaša dovolj širine, da ta ljubezenska pisma realistične lepote in nevarnosti, namenjena Los Angelesu, od začetka do konca, brez preskakovanja kompozicij, ozavestimo tudi poslušalci. Morda bi kako kitico več lahko odrapal Evidence, ki pa je tu prvenstveno v vlogi producenta. Gre za še enega v vrsti zunajserijskih konceptualnih Blujevih albumov, ki ga zadnja leta med konceptualnimi rap albumi verjetno prekaša le plošča Guns Quelleja Chrisa.