Mello Music Group, 2019

Detroitčan, sicer pa po New Yorku smukajoči se emsi Quelle Chris je z nizom ploščkov osupljive konsistence v vrhunski večletni formi. Potem ko se je predlani z albumom Being You Is Great, I Wish I Could Be You More Often utrdil kot eden najbolj intrigantnih, domiselnih in agilnih ameriških pljuvačev, je sledilo nekaj še udarnejšega. Lani je namreč v navezi s partnerico Jean Grae izdal enega  vrhuncev leta ameriškega rapa in ljubljenko svetovne glasbene kritike, ploščo Everything's Fine. Ta se je šibila pod kupi lucidne satire, čiste raperske ostrine, abstraktnih popularnokulturnih referenc in vešče utrjenih beatov, pa tudi politične konkretnosti. Čista desetka.

Projekt, ki sledi takšnemu zadetku v polno, je sila težavna naloga. A ne za Chrisa. Njegov novi album Guns ne popušča in nadaljuje z visokim tehničnim nivojem liricizma in produkcije, ki sta ga zakoličila z Jean. Guns ima sijajno in za rapersko formo nadvse uporabno idejno izhodišče. Album se na široko vrti okoli koncepta orožja. Tako se loti vsega od državne orožarske politike in korporativnih lobijev do širokega nabora fenov in uporabnikov orožja. Od afroameriških uličarjev do redneckov iz podeželskih vukojebin in konservativne elite. Loti se tudi širšega fenomena nasilja, ameriške folklore masovnih strelskih pohodov, rasizma, opravičevanja fašizma z religijo, z zakoni, ki so večni, od boga dani. In vendar stopi še korak dlje. Namreč, koncepta orožja se loti tudi na abstraktnejši način, kot arsenala zvokov, stilov in subjektov. Kot je sam rekel, gre pri plošči za stvari, ki jih lahko naorožimo, za dobre ali slabe namene. S tem misli tudi posameznike in njihove skupnosti. Kaj govorimo, česa se bojimo, kako ljubimo, koga idealiziramo ... Vse to lahko uporabimo kot orožja. Po drugi strani je Guns tudi zvočna študija krča, v katerem je Amerika zaradi nerešljivega vprašanja ali orožja ubijajo ljudi ali ljudje ubijajo ljudi(?).

Quelle Chris s prepoznavno flegmatičnim, lenobno zrnatim tonom in zavidljivo artikulacijo, ki jo demonstrira od prvega izustenega zloga na plati, ponovno spretno skače od vloge do vloge. Vživlja se v razne like ameriškega vsakdana, iz rokava niza reference od 2Paca do Fellinija in Hulka. Od ameriških sitcomov do superjunakov. Spretno dodaja metrične finte in rimaške preskoke, skratka poslušalca drži na preži. V določenih delih z nametavanjem metafor in narativnimi obrati Chris postane že tako abstrakten, da se rdeče niti zafecljajo in pomeni postanejo že precej zadimljeni. V času, ko je vse razloženo in preverljivo, prav ta zbeganost, ki jo povzroči, pomeni dodatno draž. 

Chrisu poleg klesanja nekaterih kosov njegove najmočnejše produkcije doslej uspe zavidljiva vsebinska širina. Guns ni niti malo enodimenzionalen, pravičniško žugaški projekt. Ni hiphopersko brcanje znanja. Ni samo kritika kulture oboroževanja ali orožarske industrije. Meandrira v več strani, specifični in obsežni ameriški fenomen namreč genialno, večplastno in prebrisano uporabi kot izhodišče ali osišče, okoli katerega se Chris vživlja v igranje vlog, vklaplja se v (ignorantsko) miselnost, v kolektivno zavest, v stanje duha, v folkloro (sistemskega šovinizma), v ameriški sen in vsakdan. Vse to dodatno začini z uporabo dejanskih ali igranih citatov, ki so navidezno precej nepovezani, pa vendar opazno pripomorejo k vživljanju v svet ideje orožja, tako konkretnega kot filozofskega.

Guns je dokaz, da albumski format v kontekstu ameriškega rapa še zdaleč ni mrtev. Je satirično pripovedna terenska analiza družbene klime in zgodovinskega trenutka, v katerem so se znašle ZDA, ki pa sploh ni formalno analitična. Je album brezupne sedanjosti, na katerem Quella Chrisa večkrat ujamemo v najčvrstejši formi doslej in na katerem brez fatalizma, brez napihovanja, pretiravanja ali pretirane zamorjenosti ponovno streže s popolnoma svežimi idejami in zvokovjem. Če parafraziram slavni citat velikega vodje, ki se na albumu znajde večkrat: »I could stand in the middle of Fifth Avenue and shoot somebody and I wouldn't lose.« No, Chris bi lahko stal na sredi Pete avenije in več dni streljal rime, pa mimojdočim vseeno ne bi luzersko dosadil.