Debemur Morti, 2017

Ps. 88

1.Pesem. Psalm Karahovih sinov

2.Gospod, Bog moje rešitve,

podnevi vpijem, ponoči sem pred tabo.

3.Naj pride pred tebe moja molitev,

nagni svoje uho k mojemu ječanju.

4.Zakaj moja duša se je nasičila z nesrečami,

moje življenje je prispelo do podzemlja.

5.Prištet sem med tiste, ki se pogrezajo v jamo,

postal sem kakor mož brez moči.

6.Med mrtve prepuščen,

sem kakor prebodeni, ki ležijo v grobu,

ki se jih več ne spominjaš,

saj oni so odrezani od tvoje roke.

7.Položil si me v spodnjo jamo,

v temine v globine.

8.Vame se je uprla tvoja srditost,

vsem svojim valovom si dal udarjati obme.

9.Moje znance si oddaljil od mene,

postavil si me, da sem jim v gnus,

zaprt sem, ne morem iti ven.

10.Moje oko je postalo motno zaradi bede,

Gospod, ves dan te kličem,

svoje roke iztegujem proti tebi.

11.Boš mar delal čudeže za mrtve,

bodo mar vstale sence, da bi te slavile ?

12.Mar pripovedujejo o tvoji dobroti v grobu,

o tvoji zvestobi v pogubi ?

13. Se v temi spoznava tvoj čudež,

tvoja pravičnost v deželi pozabljenja ?

14. Jaz pa, Gospod, k tebi kličem na pomoč,

zjutraj prihaja moja molitev pred tebe.

15.Zakaj Gospod, zavračaš mojo dušo,

skrivaš svoje obličje pred mano ?

16.Nesrečen sem in na robu smrti od mladosti,

prenašal sem tvoje grozote, obupan sem.

17.Prek mene gredo tvoji srdi,

tvoje strahote me uničujejo.

18.Ves dan me obkrožajo kakor povodenj,

vsi skupaj me obdajajo.

19.Oddaljil si od mene prijatelja in tovariša,

samo tema je še moja znanka.

Blut Aus Nord so po desanktifikaciji zakorakali še globlje v razodetje smrti, od koder prek namigov na skrivnostno spremembo srca, μετάνοια, vibrirajo in govorijo o Bogu moje odrešitve ali Deus Salutis Meæ. Kaj ta Bog je, lahko ugotovite ali z nami prisluhnete in pomotrite v zadnji ediciji Htoničnih transmisij, Deus Salutis Meæ pa kot polnopravni novi album te ključne avantgardne black metal entitete nasledi desanktifikacijsko trilogijo 777. Blut Aus Nord so sicer od leta 2012, ko je izšel zadnji del Cosmosophy, izdali še kar nekaj reči, denimo nove instalacije serij Memoria Vetusta ter What Once Was, sosledje nekakšne njihove osrednje avant linije pa teče bolj prek 777, lanskega splita z Aevangelist Codex Obscura Nomina ter pričujočega odstiranja.

V podobnem času leta kot lanska absolutna in spreminjajoča mojstrovina zasedbe Deathspell Omega The Synarchy Of Molten Bones se še druga velika francoska avant-black matrona pridružuje grozljivemu razodetju finalnosti smrti, ki nadomesti sanjarjenje o dobrem izteku božjega načrta z apostazo, izstopom iz religiozne hinavščine ter vnovičnim zagonom v njeno gnostično središče. Deus Salutis Meæ se otvori z δημιουργός in namiguje na prav takšno postavljanje stvari na njihovo mesto, ki se zares odpre s sledečim Chorea Macchabeorum. Izraz Chorea Macchabeorum je v latinščini in kolektivnem imaginariju srednjega veka označeval t.i. ples Makabejcev ter bi pravzaprav naj bil vir bolj splošno poznanega izraza za ples smrti, danse macabre.

Sam konkreten vir ljudsko-poetske podobe plesa Makabejcev s sklici na Drugo knjigo Makabejcev devterokanoničnega dela Stare zaveze pa je bolj morbiden, kot si nemara kdo predstavlja. Namiguje namreč na zgodbo makabejske judovske matere in njenih sedmih sinov, ki jih helenska oblast na licu mesta usmrti, ko ne želijo prekršiti judovske mitzve. Vseh sedem sinov ubijejo pred njenimi očmi, medtem ko ona vse to gleda, neomajno zaupa v Boga, k čemur spodbuja tudi njih. Tako se torej odvija ta ples, v tem seštevku trupel, božjega molka in izgubljenosti je odrešitev in previdnost. A tudi taka ne-odrešitev in razodetje totalnega poraza je – mora biti – luč, kot namigujejo Blut Aus Nord. Četudi morda drugačna, ne taka, ki bi nas voljne zazibala v naročje sadističnega demiurga, temveč stran od njega, v odpadniško in hermetično svitanje možnosti gnoze resnične narave božanskega. Nečesa, kar se je v notranjosti, v obljubi te glasbe že izvršilo prek skrivnostne μετάνοια.

Zvočno se tukaj nahajamo globoko v disonantnih in sprevrženo hipnotičnih globinah, na katere so nas Blut Aus Nord navadili z mojstrovinami, kot so The Work Which Transforms God ali 777 – Sect(s), a linija detajliranega zaznavnega in kreativnega obilja teče naprej. Obogatena z izkušnjo Codex Obscura Nomina, ki je Vindsvalovo enigmatično potovanje skozi okruške beat kulture znotraj lastne avant-metal izraznosti privedla do največje sofisticiranosti, Deus Salutis Meæ svoje mimobežnice tukaj kristalizira v do sedaj najbolj očitne death metal podtone – konkretno tiste počasne močvirne dele viškov Morbid Angel. Zaklenjene v morasto vizionarstvo neizrekljivega, ki neprestano grozi s prestopanjem robov, se ob za Blut Aus Nord nujni perkusivni klavstrofobičnosti vse tangente zaganjajo v neštete hipne, kratkotrajne poganjke, eksplozije plamenov, ki kazijo okrutno krožnico delineacije. Ti plameni se kažejo v razvoju tistega frekvenčno višjega sloja kitarskega dogajanja, ki poznano atonalno elegičnost cepijo na tisto izvenčasovno častivredno tradicijo death metal solistične linije kot krika z roba brezna; v prepletanju glasov halucinantne heterogene skurjenosti z odmevi in zankanji sakralne vokalne dikcije; v subtilnem strukturiranju poteka, ki skorajda neopazno oplazi onirično logiko zaglavja … in tako naprej. Naprej v hezihastično vezanje srca, da bi le to nikoli ne pozabilo, kaj je Bog moje odrešitve.