Debemur Morti Productions, 2022

Tri dekade so skoraj že minile od stvarjenja ene najtemačnejših postav francoskega metalskega podtalja, katere zlovešč gnev vase neustavljivo golta zvedava ušesa, naklonjena tistim odročnejšim zvočnim nastavam, ki jih predstavljajo zasedbe, kot so Ævangelist, Deathspell Omega in Aosoth. Govorimo seveda o normandijski zasedbi Blut Aus Nord, četverici, katere sosledje trinajstih plošč v zvočni podobi avantgardnega metala premleva misli gnosticizma in teističnih dogem ter se spogleduje s smrtjo. »Mors vincit omnia« oziroma »Smrt premaga vse« je bila ena vodilnih idej njihove glasbe, bolj ali manj golo izpostavljeno dejstvo v sofisticirani zvočni sliki. Videti pa je, da so Blut Aus Nord svojo zvočno podobo v zadnjih nekaj letih preobrazili iz hladne industrijske godbe v bolj organsko psihedelijo, kar je razodela njihova plošča Hallucinogen iz leta 2019. Album Disharmonium – Undreamable Abysses je njena naslednica, zato bomo v Tolpi bumov nekajkrat primerjali obe deli nove dobe skupine.

Z novejšo ploščo Disharmonium Blut Aus Nord nadaljujejo z raziskovanjem psihedeličnega nadzemstva, ki ga tokrat namesto progresivnih melodij strukturira mrka atmosfera. Francoska zasedba pred nami razgali podobo sveta, s katerim se srečamo tudi v pripovedih pisatelja H. P. Lovecrafta. Zevajoče brezno umirajočih planetov je zarisan produkt megalitskih kitarskih linij. Disharmonium ima popolnoma izčrpan dovod kisika. Je potop v najbolj mrakobne globočine, kjer bdi nekaj starodavnega. Snovanje imerzivnega ozračja je bilo za entiteto, kot je Blut Aus Nord, vedno ključnega pomena in iz tega ni izvzeta niti njihova zadnja plošča. Na njej je namreč ambient osrednjega pomena – za razliko od njihovih prejšnjih izdelkov, ki se izraziteje opirajo na besedila in ritmične strukture.

Premik v breztelesje opazimo tudi v načinu, s katerim Blut Aus Nord rokujejo z elementi na plošči. Že prej omenjena kitarska struktura je zgolj konstrukcija celotne podobe. Obenem tudi vokali in bobni niso samostojni drobci, temveč deli večjega korpusa. Naslovnica, ki jo je izdelal poljski umetnik in grafični oblikovalec Maciej Kamuda, primerno ponazarja svet, razprt pred nami ob poslušanju plošče. Smiselno je bilo pričakovati, da bo po izkušnji psihoaktivne zavesti plošče Hallucinogen francoska četverca nadaljevala s snovanjem znotraj kanona psihedeličnega black metala, ki so ga poleg njih izvrstno definirali tudi Finci Oranssi Pazuzu s ploščo Mestarin kynsi. Vendar pa se Disharmonium – Undreamable Abysses nekoliko odmika od te podobe. Tudi svoji predhodnici se nastavlja kot temno zrcalo in stoji kot točka preloma, na kateri se je trip sfižil.

Vsekakor tu zaplavamo v disonančno praznino, pa vendar je ta zvočno bolj dostopna primerjavi z bendovim prejšnjim snovanjem, denimo z njihovo serialko del 777, ki se je nizala pred dobrim desetletjem. Najnovejša plošča je premik naprej, hkrati pa v sebi namiguje na genezo same zasedbe. Premik iz metafizike in filozofskih razmišljanj v leposlovno spoznavanje s fantastičnimi pejsaži je morda malce tragičen, sploh če se spomnimo zasedbinega mojstrsko osnovanega opusa, v katerem kraljuje plošča The Work Which Transforms God. A to je bilo že pred dvajsetimi leti in morda je čas, da pustimo tektonske premike tudi tako ustaljeni entiteti. Spogledovanje s kozmičnim hororjem se nadaljuje tudi ob kompilacijski plošči Lovecraftian Echoes, ki jo je bend izdal jeseni. In pri tem se že pojavlja vprašanje, kako nizko sega spust v globočino fantazme in kaj vse ta še skriva.

»I have seen the dark universe yawning

Where the black planets roll without aim,

Where they roll in their horror unheeded,

Without knowledge, or lustre, or name.«

― H. P. Lovecraft, Nemesis