Prosthetic Records in Tripoid, 2021

Še vedno trajajoča kuga je zaznamovala svet in posledično tudi glasbeno ustvarjanje. Eden od bendov, ki katarzično uteleša vso jezo in frustracijo tega obdobja, je Body Void iz ZDA. Nocoj se bomo ukvarjali z njihovo tretjo ploščo, naslovljeno Bury Me Beneath This Rotting Earth, ki je izšla pri založbah Prosthetic Records in Tripoid.

Ameriški dvojec je veliko pozornosti deležen že od druge plošče, naslovljene I Live Inside a Burning House, primarno zaradi zanimivega kontrasta njunih kompozicij, ki so osnovane na počrnjenem sludge doomu ter hitrih in eksplozivnih pasažah. To formulo uporabljata od same ustanovitve in od izida prvenca Ruins leta 2016. Skupina je z ustvarjanjem začela leta 2014, ko se je takrat še tričlanska zasedba imenovala Devoid. Leta 2016 se je preimenovala v Body Void in kmalu po izdaji debitantskega albuma postala dvojec, ki za svoj hrupni napad uporablja le bobne, nizko uglašeno kitaro in vokal. 

Skratka, pri projektu Body Void gre za minimalističen pristop h kompozicijam, kar lahko botruje tudi monotonosti. Prav ta je lahko šibkost ali najmočnejša vrlina zasedbe in v nocojšnjem primeru je enoličnost izrabljena oziroma slabo izkoriščena. Bend je najbolj šibek takrat, ko želi biti najudarnejši, specifično pri najbolj počasnih delih njihovih komadov. Očitno je, da Body Void poskušajo ustvariti nekakšno apokaliptično situacijo s počasnimi bobni in monotonimi kitarskimi riffi, ki se v večini držijo enega ali dveh tonov. A tega jim žal ne uspe doseči tako učinkovito, kot bi si želeli, in posledično so te pasaže precej dolgočasne. Obenem so prav ti trenutki na plošči dojeti kot ključni, zato še izraziteje pogrešamo bolj drzno bobnanje in več kreativnosti.

Drone doom momenti pa niso edini element, ki ga ta bend premore. Body Void se radi poigravajo s paleto različnih žanrov. V počasni sferi igranja dominirajo doom in sludge prijemi, njihov as v roki pa so nenadne eksplozije hitrih ritmov. Za doseg te katarze uporabljajo predvsem blast beate in blackmetalsko igranje na kitaro. Vendarle pa moramo ponovno izpostaviti razočaranost, saj so ti redki trenutki zelo generični. Bend nas s tem res predrami iz transa, ki ga doseže z dominantno počasno godbo, ampak pri uporabi elementa ponovno gre za dokaj generičen prijem, ki je bil uporabljen že neštetokrat. 

Body Void se najbolje obnesejo v sludge trenutkih. Riffi so zanimivi in simbioza z bobni in vokalom je na mestu. Najbolje kanalizirajo njihovo jezo in prav ta lastnost je morda najbolj pristna na plošči. Plata je bila napisana v enem izmed najnemirnejših obdobij novejše ameriške zgodovine. Jeza in frustracije se v besedilih najbolj manifestirajo skozi kričeč vokal, poln agonije in brezupa. 

Body Void in njihova plošča Bury Me Beneath This Rotting Earth je dokument propadajočega sveta. Ta propad se dogaja pred našimi očmi in mi smo vanj vpeti. Ameriški dvojec skuša skozi glasbo uloviti ta trenutek besa in frustracij na eni strani ter monolitno realnost bede in brezupa na drugi. Gre za dve različni sferi občutkov, ki pa niso bili nikoli tako prepleteni kot sedaj. Če se vprašamo, ali so Body Void uspešno ulovili te občutke v svoj hrup, moramo priznati, da ja. Če se vprašamo, ali je to izdelek, ki se bo zapisal v zgodovino glasbe, ustvarjene v teh turbulentnih časih, je odgovor ne.