Juana Molina: Doga
Sonamos, 2025
November je tu in z velikim zanimanjem smo pognali predvajanje novega albuma argentinske umetnice Juane Molina, ki nam je z dosedanjimi lucidnimi, čudaškimi, domiselnimi, drznimi in za povrh še raznovrstnimi izdajami tako prirasla k srcu. Po prostoru so se razširile uvodne kaplje harmonije skladbe uno es árbol. Vzdušje je postalo nekoliko skrivnostno in temačno, mrmrajoč Juanin glas pa se je skozi to gostoto premikal precej lahkotno. Kot že toliko prejšnjih je bila najbrž tudi ta skladba podvržena dolgemu ustvarjalnemu procesu, v katerem Molinino skladanje usmerjajo abstraktni vizualni utrinki v njenih mislih.
Njeno glasbo oblikujejo tudi večurna nočna snemanja, v katerih se Molina kar malo izgubi in v katerih nastanejo po uro dolgi zvočni posnetki osnutkov posameznih skladb, ki so kasneje temeljito rezani. Predanost detajlom terja čas. Čas, ki pa skoraj neopazno steče mimo, ko se odvrti že prva četverica komadov na plošči Doga. Brez kakšnih tresljajev, zibajoče sem in tja in dokaj milo. Kot bi ustvarjalki prisluhnili med eno njenih nočnih seans, med katero bi se potrudila, da nikogar ne predrami.
V skladbi siestas ahí se v sproščeno navihanem loopanju in šaljivo popačenem vokaliziranju zaiskri otroškost Juaninega zvoka. Ta izraža zvedavost, ki je avtorici tako ljub način bivanja v svetu, in poleg nje razbremenjenost, ki jo lahko razumemo tudi kot uporniški duh. Ko je za nami že polovica albuma, nastopi skladba indignan a un zorzál, ki ploščo premakne v višjo prestavo. Vznemirjenje šviga iz sintetizatorskih kosov zvoka in poživljajočih sekvenc. Komad se razgiba čez nekaj delov, ki se vzpostavijo kot kontrast dosedanji cikličnosti.
Poleg tovrstnih notranjih preobratov, ki jih prinaša zaporedje skladb na plošči, pa Dogo zaznamuje tudi poskus avtorice, da vsaj za malenkost popusti vajeti in k sodelovanju povabi producenta Emilia Hara. Juana Molina se je namreč v iskanju popolnih zvočnih izvedb svojih zamisli dolgo najraje zanesla le nase. Pa ne, da si ne bi želela sodelovati še s kom – šlo je bolj za to, da so se ji srečanja s potencialnimi soustvarjalkami in soustvarjalci, somišljeniki, preprosto zdela redka in dragocena.
Ko prisluhnemo sedmi skladbi nove plošče, se nam nasmehne ob spoznanju, da Molina predstavlja delo, ki je slogovno tako zelo njeno, a hkrati v srži prinaša ustvarjalkina odkritja novih orodij. Ta ji omogočajo lov za notranjo vizijo, zaradi česar je njena glasba posebej obogatena s svežino. Nekako je vse po starem, a tudi vse po novem. Njeno delo z analognimi sintetizatorji pričara zavidljive teksture, ki se poigravajo s tistimi njenega glasu. Produkcijska obdelava je zvok albuma razgrnila vse od intimnega prizorišča do koncertno rokenrolerskega vzdušja.
Presenetijo pa tudi sami efekti, ki denimo v sklepni skladbi rina soi glasbeničin vokal tako predrugačijo, da Molina – mogoče prvič! – ne zveni ravno sebi podobno. Da bi ji uspelo kdaj napraviti album, na katerem bi bila neprepoznavna, si je zamislila že pred časom. In četudi bi ji privoščili ta dosežek, nas veseli spremljati glasbeno pot Juane Molina, kot jo poznamo – z vsemi premenami in eksperimentalnimi novimi podvigi, ki vsakokrat očarajo. In tako prinesejo prijetna srečanja, kot je recimo skladba miro todo na plošči Doga – ta se kot kakšna tolažeča prijateljica nespečnih odvije kot prečuta noč in se počasi, počasi prelevi v jutro.
Dodaj komentar
Komentiraj