samozaložba, 2023

Detroitski raper Boldy James nadaljuje trend ekspresnega izdajanja albumov, petnajstega januarja letos je namreč izdal še deseti album v zadnjih treh letih. Prav ste slišali, gre za deseti album, ki ga je James izdal v sodelovanju z enim od poljubnih producentov. Album predstavlja mejnik tako v zvočnosti Jamesa kot tudi v časovnem kontekstu. Če lahko rečemo, da je bil premik v zvočnosti zaradi izjav glasbenika pričakovan, zagotovo tega ne moremo trditi za okoliščine, v katerih je bil izdan. Dober teden pred izidom je bil udeleženec v hudi prometni nesreči, v kateri je utrpel poškodbe vratu in hrbtenice. To ga je priklenilo na bolnišnično posteljo in album je bil izdan takorekoč v njegovi medijski odsotnosti. Kot smo že vajeni, je na srečo ob Jamesu stal vsaj še en producent, ki je poskrbel za nemoten izid albuma. Tokrat se mu je na plati pridružil RichGains, ki širši javnosti večinoma ni poznan kot samostojni producent, temveč bolj kot član dua Blended Babies. Gre za nadvse nekonvencionalen duet, ki je z združitvijo bluesovsko-rockovskega izročila in hiphopa navdušil marsikaterega mainstream izvajalca. V mislih imamo izvajalce, kot so denimo Anderson .Paak, Kid Cudi in podobni, skratka, sami težkokategorniki z vrhov raznoraznih popularnih lestvic. Kot samostojni producent je RichGains sicer sodeloval tudi z izvajalci, kot je Freddie Gibbs, in producenti, kot je The Alchemist, vendar se ta sodelovanja niso razvila v kaj plodnejšega. Na drugi strani imamo Boldyja Jamesa, čigar zadnjih nekaj albumov temelji na močni jazzovski osnovi – tako močni, da bi lahko podlage preteklih nekaj albumov premešali in vseeno dobili koherentno celoto, česar pa za album Indiana Jones vsekakor ne moremo trditi. Z najavo RichGainsa nam je dal Boldy James vedeti, da se odmika od konvencionalnega zvoka.

Sodelovanje Boldyja Jamesa in RichGainsa bi ob poslušanju prvega dela plate razumeli kot srečanje unstoppable force meets immovable object. Predvsem lahko slišimo, kako se Boldy James zvočno še vedno nagiba k jazzovskemu izročilu, hkrati pa RichGains z vplivom dua Blended Babies in električnih kitar na nek način prisili Jamesa k drugačnemu zvoku. Že v skladbi Wrong Side of Town, v kateri James govori o svoji delikventski mladosti, slišimo bluesovske vložke električne kitare, ki jih od raperja običajno nismo vajeni. Ravno zasuk v beatih je tisti, ki Jamesova besedila na trenutke popelje na drugačno raven, kot smo je vajeni s klasičnih jazzovskih podlag preteklih plat. Vsekakor pa se tudi na plati, ki, mimogrede, traja 52 minut in je v primerjavi s preteklimi izdelki znatno daljša, zgodijo premiki in odmiki od ustaljene zvočnosti. Če lahko rečemo, da je Jamesovo rapanje dokaj enovito in se očitno spreminja zgolj v sporočilnosti, se s perspektive beatov plata razvija. Ali pa odrašča. Kakorkoli že, približno na sredini plošče se beati nevarno približajo generičnemu trap teritoriju. Začenši s Hunnit Sales in potem ponovno v komadu No Extender  tudi James ubere bolj bahavo pot pripovedovanja, a to ni tako presunljivo, saj gresta trap in pretirana samozavest praktično z roko v roki že vse od leta 2010, če ne še prej, ko so ga v mainstream stratosfero poslali Future, Migos in podobni.

Plato bi bilo smiselno razdeliti na epizode, dvojec se namreč tematsko premika z enega konca na drugega s skladbama Never Had a Friend in Frozen, ki sledita delu albuma, ko je Boldy James na vrhu sveta in se vrne v bolj melanholične in temačne vode. Podlage pa se kljub spremembi narave besedil tej ne približajo. To nam morda ne pade nemudoma v uho, ker podlage same po sebi delujejo dobro, vendar posledično ob podrobnejšem razumevanju besedil ne zvenijo skladno. Seveda lahko ob prejšnjem pojasnilu začnemo naštevati vse faktorje, zakaj in kako se tudi sam Jamesov način rapanja pretirano ne sklada s podlagami, vendar pa tega ne moremo z gotovostjo trditi. Prav to pa je šibkost plate. Na prvi pogled koherentna celota se izkaže za pomanjkljivo. Drži, da je James ubral novo pot in je to, v primerjavi s preteklimi izdajami, nov teritorij, vendar to ne upraviči dejstva, da se besedilo in podlaga velikokrat zdita kot dve nepovezani stvari. 

Ob koncu naj omenimo še vrsto gostovanj na plati, na katera smo skoraj pozabili. To nam morebiti pove, da z izjemo neakterih niso vredna posebne omembe ali, bolje rečeno, ne prinesejo tiste dodane vrednosti, ki jo običajno dobimo od gostovanj. Na plati Indiana Jones se gostovanja enostavno zgodijo, najboljše skladbe na plati pa so verjetno prav tiste, v katerih je mikrofon prepuščen zgolj in samo Boldyju Jamesu. Indiana Jones je zanimiva plata, James je v novi preobleki, zagotovo pa zajema njegov opus veliko boljših izdelkov. Če povzamemo z besedami memovske kulture: This is probably one of records of Boldy James.