Partisan Records, 2023

V Tolpi bumov gostimo sahelskega Hendrixa, tuareškega glasbenika Oumarja Moctarja, znanega pod imenom Bombino, starega znanca valov Radia Študent. Ta vzdevek izhaja iz njegove mladosti, ko se je kot najmlajši družil s starejšimi glasbeniki. Že pri enajstih letih je vedel, da je njegovo poslanstvo krotenje kitarskega vratu, in svojo prvo kitaro je dobil tako, da jo je zamenjal za harmoniko, ki jo je v dar prejel od svojega strica, zaradi strasti do kitare pa se je iz uporniškega otroka razvil v mednarodno priznanega umetnika ter glas Sahela in Sahare.

Igranja kitare se je učil s poslušanjem kaset Hendrixa, Dire Straits, Carlosa Santane, Alija Farke Toureja in tako dalje. Njegova diskografija zajema že kar nekaj izdaj, najbolj vtisljiv pa je album Nomad iz leta 2013, ki ga je posnel v sodelovanju z Danom Auerbachom iz zasedbe The Black Keys in s katerim je dobil sloves enega najboljših kitaristov na svetu. Z albumom Azel iz leta 2016 je Bombino predstavil nov žanr, tako imenovani tuareggae, hibrid med tuareško kitaro in reggaejem, že leto pozneje pa posnel album Deran, za katerega je bil kot prvi Nigerijec nominiran za gremija.

Letos septembra je izšel album Sahel, ki je dobil ime po obsežni regiji v Afriki. Ta pokrajina se razteza od Atlantika do Rdečega morja kot pas med Saharo in Sudanom. Kot na vseh prejšnjih izdajah tudi na tej Bombino poje v jeziku tamasheq, od ostalih pa se razlikuje v tem, da so njegove prejšnje izdaje bolj prepojene s težjimi in trdovratnejšimi rifi in da imajo več psihedeličnega rockersko-bluesovskega patosa. Tokrat je svoje skladbe omehčal in raziskoval svojo tako vsebinsko kot muzikalno intimnejšo plat.

Izdajo otvori skladba Tazidert, ki s prvimi nekaj takti poslušalce prepriča v poslušanje celotnega albuma. Skladba se z melodičnimi in razgibanimi kitarskimi rifi prepleta s progresivno in psihedelično rock podlago, in kmalu se lahko prepričamo, da bodo naša ušesa priča še enemu odličnemu albumu puščavskega bluesa. Skladba uspe vseskozi obdržati napet in visok momentum, tudi med inštrumentali, ki so večinoma repetitivni, toda napeti kot struna. Mehkejšo plat Bombino pokaže takoj z drugo skladbo, v kateri z akustičnim prebiranjem, nežnimi vokali in odprto zvenečnostjo napove, da bomo priča raziskovanju nečesa novega. Njegovo blažjo in lirično plat še posebej razkrije balada Ayo Nigla, ena najsubtilnejših in najbolj iskrenih pesmi, ki jih je kadarkoli posnel, zaradi svoje intimne narave pa je tudi ena bolj opaženih skladb nove plošče. V akustični ranljivosti Bombino žaluje za ljubeznijo, ki je zanj ostala neizpeta, za vedno izgubljena, toda nikoli pozabljena. Ena bolj rockersko obarvanih in živahnejših skladb je poleg otvoritvene še pesem Darfuq, ki sledi baladi. Najbolj reggaejevsko obarvana skladba z albuma je Ayes Sachen, plošča pa se izteče v spevnih in svetlih melodijah.

Posebnost Bombina je tudi način snemanja albumov. Večinoma glasbeniki v studio pridejo z zarisano in zvadeno strukturo pesmi, Bombino pa v studiu sledi trenutnim občutkom in intuiciji. Iz svojega ogromnega nabora pesmi brska in praska za rifi, ki so zanj v tistem trenutku najbolj primerni in tako na površje pokukajo razni delci in koščki najrazličnejših skladb, lahko starih tudi trideset let, ki nikoli niso dosegle fonogramov. Dve od njih sta tudi skladbi Nik Sant Awantha iz devetdesetih let in Si Chilan, ena njegovih najstarejših skladb, ki jo je napisal leta 1980. Sam pravi, da rad na površje potegne pesmi, ki so v njegovem repertoarju vztrajale res dolgo časa, pa se kljub temu še niso prebile na fonograme. Če te pesem dolgo spremlja, v njej najdeš vedno nove stvari in nove načine za izražanje.

Sahel je Bombinovo najbolj osebno, močno in politično naravnano delo doslej. Nova plošča vključuje nekaj najbolj prodornih komentarjev, ki objokujejo delitve med Tuaregi, tveganja izgnanstva in še večjo eksistencialno grožnjo – izgubo tuareške kulture. Je pa to tudi najbolj osebna in izpovedna plošča doslej. Tematika glasbe sega od stiske Tuaregov do bolečine izgubljene ljubezni in neumnosti mladosti.

S ploščo se je Bombino nekako oddaljil od težkih rifov svojih glasbenih vzornikov, kot so Jimi Hendrix, Dire Straits, Ali Farka Toure in Tinariwen. Od njega pričakovati kaj drugega kot odličen album ni presenečenje, vendarle pa morda na njem zmanjka vrh, tisto vretje, ki odpihne pokrov. Skozi poslušanje bi lahko za vse skladbe posebej rekli, da so odlične, vendar se na koncu zlijejo v nekakšno megleno podobnost. V vsaki skladbi posebej lahko slišimo Bombina kot izjemnega kitarista, ki melodije in rife iz kitare izvablja kot ptice svoje petje v spomladanskih jutrih, toda plošči kot celoti morda manjka kakšen moment presenečenja več. Ta opazka je na mestu prav zaradi že tako izjemne in žanrsko razgibane diskografije Bombina.

Tuaregi so ljudstvo, ki jih odlikujeta pisana kultura in samostojnost. Z vlado se skozi stoletja nikoli niso nehali boriti za svojo neodvisnost in svobodo, njihovega boja pa zagotovo še ni konec. Nekaj časa je bilo celo nevarno biti tuareški glasbenik, saj so s koncerti uporniki tuareških vstaj in uporov tuareško glasbo uporabljali za novačenje in zbiranje ljudi, tako da je ta v začetku dvatisočih začela veljati za uporniško propagando, dva Bombinova glasbena kolega pa sta bila zaradi tega celo usmrčena. Bombino se uporom nikoli ni pridružil s fizično silo, kajti bil je mnenja, da lahko z glasbo naredi več kot z nasiljem. Tako skupaj s svojo zasedbo z glasbo premošča kulturne razlike in oživlja živahno tapiserijo tuareške dediščine.

Tuareško ljudstvo je ne samo stoletja, temveč tisočletja živelo v težkih in sovražnih pogojih, pa vendar so skozi boje in upore vedno ohranili dostojanstvo in ponos nad identiteto in kulturo. Bombino te občutke in zgodovino Tuaregov destilira v svojo glasbo, berberske ritme in melodije afriške celine pa meša z bluesom in rokenrolom ter reggaejem in ščepcem psihedelije. Za svoje ljudstvo se bori z glasbo in je eden pomembnejših advokatov in misijonarjev tuareškega jezika in kulture, je glas Sahela in Sahare.