Prosthetic Records, 2024

Že kar nekaj časa spremljamo novice o death grind zasedbi čez lužo, ki med svojimi komadi na koncertih vrti hite eurodanca, kot so Everytime We Touch od Cascade in What Is Love od Haddawayja. Poslušamo o zasedbi, v kateri je v ospredju ženska, ki growla tako besno, kot bi za zajtrk pojedla par starošolskih metalcev.

Gre seveda za zasedbo Brat iz ameriškega New Orleansa, ki je aktivna od leta 2021, ko je izdala svoj prvi EP Mean is What We Aim For, ob katerem so se že tudi dodobra razširili posnetki njihovih zloglasnih nastopov. Zasedbo sestavljajo kitarist Brenner Moate, basist Ian Hennessey, bobnar Dustin Eagan in vokalistka Liz Selfish, vsi štirje pa so takoj na začetku svoje glasbene kariere nakazali, da se na sceno niso prišli igrat. Najprej so leta 2021 v svet poslali prvi EP, ob njem začeli nizati prve koncerte, leta 2022 so izdali drugi EP Grime Boss, začeli deliti odre z zasedbami, kot so Eyehategod, Cro-Mags in ACxDC, dokler niso marca letos končno izdali svojega prvega dolgometražnega albuma Social Grace.

Naj vas beseda dolgo v dolgometražnem ne zavede, album namreč ne presega dolžine dvajsetih minut, kakor se za sladke petarde tudi spodobi. Album otvori skladba Ego Death, popolna mešanica death grinda in powerviolenca, kar pokaže, kam pes taco moli v imenu celotnega albuma. Naslednji komad Hesitation Wound se razpre z veličino deathmetalskih rifov, vokalno pa ga ne odpre nič drugega kot jezen UGH. Hitra, udarna, napeta, čvrsta in jasna so zgolj nekateri od pridevnikov, s katerimi bi lahko opisali zvočno podobo naše razvajenke. Zvočno jih v tradicionalnem smislu zlahka umestimo na presečišče žanrov death metala, hardcore punka in grindcora, konceptualno po Brat samih pa bomo rekli, da gre v njihovem primeru za pionirje barbiegrinda in bimboviolenca.

Ven s starim, naprej z novim - Brat niso zgolj še ena death grind zasedba, so cel evolucijski razred zase, nova estetska velesila. Poleg že omenjene spolirane zvočne podobe je pomemben aspekt fenomena Brat tudi njihova vizualna, estetska komponenta. Vokalistka Selfish se namreč ponaša z gostimi dolgimi blond lasmi, rada uporablja senčila roza barve in roza šminko, pleše kot navijačica, ob čemer najbolj suvereno odpoje vse deathmetalske vokale, po koncertu pa ti z nasmeškom na obrazu proda še roza majico ali kapo. Brat predstavlja skupino ljudi, ki bi se rada izmaknila že vzpostavljenim lastnostim metalskih subkultur. 

Pozabite vse, kar veste o sindromu vsiljivca, zasedba Brat si namreč s pristopom želi metal sceno oklestiti značilnih okornih starošolskih metalskih identitet in jo bolj odpreti za vse, ki jim je takšna glasba preprosto všeč. V letu 2024 se poslušalcu res ne bi bilo treba nujno identificirati s pripadnikom ene ali druge subkulture za občutek pripadnosti, domačnosti, okej je poslušati metal in punk, kot tudi pop. Poslušalki ni treba biti Blondinka s Harvarda, da bi lahko uživala v njihovi glasbi, je pa to lahko, oziroma kot gre rek »Brat for the streets, Lana Del Rey under the sheets«.

Social Grace v tem oziru predstavlja kulminacijo vseh zbranih občutkov v en sam izdelek, ki se kaže kot kataklizmična zabava za vse navdušence ekstremnejših žanrov. Vsebinsko se album napaja v odporu, kritiki in gnusu nad vladajočim razredom obsceno bogatih, kar dobro prikaže tudi videospot za istoimenski komad Social Grace, v katerem člani zasedbe uprizorijo srečanje pripadnikov aristokracije, ki se kakopak konča z umorom iz koristoljubja in klasičnim skrivnim pokopom umorjenega. 

Brat je zasedba, ki lahko ima torto in jo tudi pojé. Zanesljiv momentum gojijo s specifičnim zvokom zapomnljivih deathmetalskih rifov, brzino powerviolenca, besnim vokalom in estetsko podobo, kot jo premore malokateri bend na sceni. Izdaja družbene milosti še nikoli ni prispela tako točno ob pravem času in na pravem mestu.