Klopotec, 2013

Aktivno in predvsem raznovrstno koncertno oziroma "projektno" delo, s katerim se je v minulih letih bavil harmonikar Bratko Bibič, je bilo letošnjo jesen vendarle pospremljeno tudi z albumom. Naslovljen Kabinet čudes Brutka Bimbiča je izšel pri založbi Klopotec. Pri njej je že izšlo več drugih projektov še dveh harmonikarjev, Marka Hatlaka in Jureta Torija, ki danes lahko gradita ravno na zapuščini, ki jo je v več kot treh desetletjih rokovanja z mehom zgradil Bratko. Že od osemdesetih let in tistih časov begnagradovskega “world music” pionirstva dalje je njegov pristop izrazito transžanrski, mešajo se novokomponirane ljudske viže, avantgardni redukcionizem, arhetipski motivi našega avstro-ogrskega genoma, jazz in še vsega boga. Ta raznovrstnost je pri njem navadno konceptualno preparirana in često prešpikana z nelagodnimi drobci njegovega zelo specifičnega osebnega izraza. Pri njegovi glasbi, pa tudi sami odrski personi, se kot na Möbiusovem traku izmenjujeta zabavljaštvo in čudaštvo. 

Prikladno je torej, da je album imenovan Kabinet čudes. Ime asociativno prikliče kabinet učenjaka, če ne kar čarovnika, v katerem so zbrani prašni artefakti od vsepovsod, nenavadni fragmenti tekstov in porumeneli pergamenti z uroki. Ta pravljičnost je z izjemno naslovno risbo, ki jo je zrisal Milan Erič, preoblikovana v bolj tuzemski nadrealizem, ki je tudi ena od premen glasbe na albumu. Na njem že omenjeni arhetipski glasbeni kosi sporadično vznikajo pač tam, kamor jih zanese asociacija skladatelja. V skladbi “Smejalna” uvodni komorni obdelavi nekega ljudskega motiva sledi zvok pokvarjene plošče, nato zblaznel kolaž izbruhov smeha in preskakujoče operno petje. Nekje v ozadju se zanka ukaz “tišina, sem rekel” in barva glasu, s katerim se izgovarja slednji stavek, je človeku čudno znana, kot da gre za kakega Ježka ali kaj podobnega. Ta lepljenka sama v sebi ni kakofonična in prav tako ne frivolno dadaistična, saj kombinacija elementov vzbuja občutenje neke spervertirane, pa vseeno dobro znane tvari kolektivne kulturne zgodovine.  

Za Kabinet čudes je zelo značilno to, da gre za izredno zaokroženo glasbeno delo z domišljeno dramaturgijo. Tekom te tudi predzadnja, pretežno elektronska, laibachovsko tehnoidna skladba Inferno nastopi kot del enotne vizije, ki se sicer prične z etnojazz epom Ablesreitung, na katerem muzicira kar dvanajst glasbenikov. Ta raznovrstnost sicer izhaja iz tega, da Bratko na Kabinetu združuje koncertne posnetke dveh precej različnih nastopov. En je njegov nastop z Madleys Quartetom, se pravi z njegovim - pogojno rečeno - stalnim bendom, v Klubu Gromka. Tam je Bratko nastopil z Matjažem Seknetom na violi in violini, Boštjanom Gombačem na klarinetu in zvočilih ter Vaskom Atanasovskim na saksofonih, tej četverici pa se je tedaj na računalnikih in električnem klavirju pridružil še Franci Škapin. Šlo je za pretežno improviziran in do neke mere po Dantejevi Božanski komediji strukturiran nastop. Ta špil iz leta 2010 je leto pozneje nasledil v Kinu Šiška predstavljeni projekt “Tihožitje za glasbene instrumente, glasove in strel iz pištole”, kjer se je poleg Madleysov zvrstilo še precej več godcev, med drugim recimo vokalistka Irena Tomažin.

Vsa zvočna čudesa albuma je težko popisati, sledijo in prepletajo se namreč jazzrock ala Miladojka Youneed; pa bukolično kukanje in ptičje ščebetanje, ki se sprevrže v improvizirano atonalno drobljenje inštrumentov; fragmentirano vokaliziranje in igranje s koreni in koščki besed, ki ob vsakokratnem posluhu nudijo druge vsebinske osnutke; šansonski štikel, v katerem domači grudi svoje odmeri oziroma odpoje kar sam Bratko. Ob vsem tem pa cirkusantstvo, teatraličnost, nekonvencionalnost in samosvoja čudaškost nekako ne zamikajo glasbe v drugi plan, album Kabinet čudes Brutka Bimbiča je od začetka do konca hudo poslušljiv. Rekel bi, da je z ozirom na posamezne dele, od katerih je en v celoti sestavljen iz kašljanja, celo hudo dostopen in nekako polikan, ob tem pa seveda izjemno igriv.

Ta novi album Bratka Bibiča predstavlja pomemben prispevek v zakladnico domače glasbe in v nabor možnih pristopov k ljudski glasbi, jazzu in regionalnemu kulturnemu humusu. Naslov ene od skladb, Slovenec sem, bi bil prav lahko tudi naslov albuma, ki s kozmopolitsko širino obdeluje tisto, kar se je godlo ali se gode v našem lokalnem okolju in Bratkovem osebnem miljeju. Tako kot domača etno scena nosi pomemben pečat zgodnejših Bratkovih snovanj, tako na tem albumu Bratko današnji, sodoben material spet lomi skozi prizmo svoje avtorske vizije.