RCA Records/Question Everything, 2022

Brockhampton, boyband, ki je leta 2012 nastal kot posledica oglasa za ustanovitev banda na forumu KanyeLive, je po desetih letih ustvarjanja sklenil pot. Kljub dolgoletnemu obstoju so glasbeniki avtentični zvok udejanjili šele leta 2017 s trilogijo albumov Saturation. S kritičnimi tematikami v besedilih in žanrsko raznoliko kombinacijo beatov so si v kratkem času nabrali vojsko sledilcev. Trilogija je predstavljala tudi vrhunec Brockhamptona. S podpisom pogodbe z založniško hišo RCA so se začele težave, ki se niso razrešile praktično do njihovega razpada.

Zaradi obsodb o neprimernem vedenju je skupina leta 2018 soglasno izločila Ameerja Vanna. Vloga frontmana skupine je bila tako skoraj v celoti prepuščena Ianu Simpsonu oziroma Kevinu Abstractu, zato pa so Brockhampton počasi začeli izgubljati zvok, s katerim so se leta 2017 predstavili poslušalstvu. Razvoj značaja, ki so ga člani zasedbe takrat doživeli, se je izrazil v izdani glasbi. Albuma Ginger in Roadrunner: New Light, New Machine sta ponudila nekaj bengerjev, a smo se ob hibridih pop rapa spraševali, ali bodo glasbeniki kdaj še dosegli svoj prepoznaven zvok. Zdelo se je, da so se oboževalci navezali zgolj na idejo tega benda.

Ob vseh preloženih in odpovedanih albumih se je pot Brockhamptona neizbežno bližala koncu, čeprav si tega niso želeli priznati ne oboževalci, do neke mere pa tudi člani benda ne. V začetku leta 2022 so prek družbenih omrežij naznanili premor z zaključnim koncertom na letošnji Coachelli. Kot se je izkazalo, jih je koncert navdihnil za zaključno dejanje njihovega ustvarjanja, in tako so aprila sporočili, da bodo konec leta izdali poslednjo ploščo, oktobra pa naznanili, da bo njen naslov The Family.

Kmalu so se pojavila ugibanja. V izsekih komadov, podeljenih nekaj dni pred izidom plošče, smo namreč slišali le verze Kevina Abstracta. Do poslušalcev Brockhamptona je to letelo kot nekakšen pljunek v obraz, kajti obljubljeno je bilo, da bodo na albumu še zadnjič sodelovali člani v bendovski postavi. Vendarle pa smo ob prvem poslušanju slišali, da pri tem ni šlo zgolj za dokazovanje Abstracta, ki naj bi se hotel proslaviti kot alfa in omega skupine, temveč za njegovo pripovedovanje zgodbe skozi sedemnajst komadov. 

Prva lastnost, ki jo zaznamo denimo v skladbi Take It Back, so vokalni sempli, ki nas vračajo k prvim albumom Kanyeja Westa in seveda na forume KanyeLiva, kjer so leta 2012 člani prvič prišli v stik drug z drugim. Abstract nazorno opisuje turbulentni obstoj skupine, njihov hitri vzpon, neizogibna karakterna nasprotja znotraj skupine in posledični razkroj. Skozi besedila slišimo neskončno število razlogov, zakaj kljub nasprotovanju okolja zasedba ne bi mogla obstati. Predvsem skladbe, kot so Any Way You Want Me, The Family in Prayer, pokažejo, da so fantje, predvsem pa Abstract, prerasli drug drugega.

Čeprav velja, da ima vsaka zgodba uvod, jedro in zaključek, se v tem primeru takšna zgradba ni udejanjila. Ob zaključku poslušanja albuma The Family sklenitve ne čutimo, temveč glasbo doživimo kot prehod v drugačno obdobje zrelosti. Obdobje, v katerem Brockhamptona, podobno kot člani sami, ne potrebujemo več. Brockhampton smo prerasli, ob tem pa ne gojimo zamer ali čutimo velike žalosti zaradi bendove razpustitve. To nam sporoča tudi Abstract, ki na koncu albuma The Family v zaključni skladbi z naslovom Brockhampton vzklika »it's solo time« oziroma »čas je za solo«. Solo kariero seveda.

So pa člani Brockhamptona poskrbeli za presenečenje. Na dan izida albuma The Family so izdali še en album, ki je bil po njihovih besedah mišljen kot še zadnji poklon oboževalcem. Album TM je izšel dan po uradnem koncu Brockhamptona, v primerjavi s ploščo The Family pa vzbudi precej močnejše brockhamptonsko vzdušje. Album naj bi sestavljal skupek nedokončanih skladb iz prejšnjega leta, ko so se za dva tedna zaprli v studio in tam ustvarjali. Ob prvem poslušanju se res zdi, da gre za brez pretiranega premisleka na kup zmetane skladbe. Vendarle pa zaznamo povezave s preteklostjo; katerakoli od enajstih skladb bi se namreč lahko znašla na katerem od njihovih prejšnjih albumov. Plošča TM je tako pravzaprav povzetek kariere benda. Tako vokale kot produkcijo so prispevali vsi člani in si v interpretaciji vsebine vzeli in podajali svobodo. Komadi FMG, New Shoes in Keep It Southern so bangerji, Duct Tape, Animal in Man On The Moon plesni pop komadi, skladba Goodbye pa je nekakšno slovo vseh članov skupine, ne zgolj Abstracta.

In to je to. Konec Brockhamptona. TM je njihov zadnji album – vsaj tako pravijo. Je zadnji skupni album, na katerem vsak dobi besedo, a The Family nosi veliko večjo težo, je bolj oseben. Prisluhnemo lahko zgodbi, ki smo jo slišali iz medijev, a nikoli zares slišali iz ust članov benda. Skladbe povzamejo ustvarjanje skupine in skušajo pojasniti, zakaj se glasbeniki poslavljajo oziroma zakaj so se razšli. Je album, prek katerega zares prejmemo slovo, česar ob poslušanju albuma TM ne doživimo, ga pa v kompletu s ploščo The Family lahko osmislimo in zapišemo v zaokroženo zgodovino zasedbe Brockhampton.