BROCKHAMPTON: IRIDESCENCE

BROCKHAMPTON: IRIDESCENCE

Recenzija izdelka
12. 10. 2018 - 19:00

RCA Records, 2018

 

Skupina BROCKHAMPTON je eden najbolj vročih in zanimivih nedavnih fenomenov na glasbenem preseku alternative in mainstreama. Hip hop kolektiv s trinajstimi člani, ki se sam predstavlja kot vseameriški boyband, je lani z osupljivim žanrskim eklekticizmom obnorel tisto nišo alternativnega rapa, ki je zazevala po zatonu nekdaj slavnih Odd Future Wolf Gang, hkrati pa nagovoril tudi širše množice s primesmi mehkega indie rocka in sodobno osveženega G-funka. Skupina rasno in glasbeno raznolikih mladeničev se je leta 2015 iz Teksasa preselila v Los Angeles in tam postavila svojo glasbeno tovarno, ki hkrati deluje kot skupen dom, kreativni center in neodvisna založba. Del kolektiva so tako tudi grafični oblikovalci, snemalci in montažerji, ki snujejo enako zanimivo vizualno plat tega boybanda. Komercialno zaznamovani pojem boyband skuša skupina v svoji viziji seveda ves čas dekonstruirati – predvsem prek dejstva, da so del banda tudi temnopolti, istospolno usmerjeni in predvsem običajni mladi fantje.

I got bipolar confidence // Wake up like shit then I feel like a shit // So I guess I'm the shit
 / 26. 6. 2017

Fantje so s tremi albumi in še več uspešnimi singli v enem letu prišli od skromnih začetkov do večmilijonske pogodbe z založbo RCA Records. Iridescence tako ni le njihov prvi album po lanski trilogiji SATURATION, ampak tudi prvi album pri eksterni založbi in prvi projekt po kontroverznem odhodu enega njihovih ključnih članov – Ameerja Vanna, ki je maja letos skupino zapustil zaradi več obtožb spolnega nadlegovanja. Pričujoči projekt je torej težko pričakovan, večkrat odložen, preimenovan in preoblikovan comeback trenutno najpopularnejšega boybanda v ZDA. Lahko pa pomirimo potencialne pomisleke, da je skupina zaradi podpisa z veliko založbo bistveno komercialno omilila svoj zvok. Vezava na RCA se na albumu mimo tehničnega napredka sliši zgolj v tem, da lahko na njem slišimo prej nedosegljiv sample Beyoncé in da se na prvem komadu NEW ORLEANS na kratko pojavi Jaden Smith.

V resnici skuša iridescence čim hitreje ustvariti vtis, da so BROCKHAMPTON še bolj divji, izzivalni in ambiciozni kot kadarkoli prej. Album naj bi bil posnet v zgolj desetih dneh v slovitem studiu Abbey Road – čeprav ni povsem jasno, koliko materiala in idej je prevzetega iz nekoč napovedanih, a preklicanih albumov Team Effort in Puppy. A zvočna slika plošče iridescence res priča o nefiltriranem izlivu spontane energije in navdiha v zelo kratkem času – album poka po šivih s spontano kaotično produkcijo, naključnimi vokalnimi sampli in presenetljivimi menjavami beatov sredi komada. Prva polovica plošče namerno pretirano seka med dinamičnimi in umirjenejšimi skladbami, a ta kontrast izzveni precej samemu-sebi-namen, predvsem zato, ker so mehkejše pesmi veliko šibkejše od tistih bolj dinamičnih. NEW ORLEANS morda ni na ravni preteklih uvodnih vžigov, kot sta BOOGIE in GUMMY, a še zmeraj deluje kot solidno razgiban kolektivni banger. Zagon albuma nato takoj prekine kičast in generičen THUG LIFE, preden se prelevi v BERLIN, še eno zanimivo eskapado med zvočnim vzorcem avtomobilskega motorja in v distorzijo okopane 808 bobne. Tega nasledi SOMETHING ABOUT HIM, kratek in nezapomljiv poskus interludija, kakršnega na albumu Blonde izpopolni večni idol zasedbe BROCKHAMPTON Frank Ocean. Serijo pretiranega nasproti si postavljanja pa na srečo z odličnim momentom zaključi komad WHERE THE CASH AT, ki ga prek grimovsko pulzirajočega beata kar sam nosi glasni Merlyn Wood, ob tem pa mu s fantastično tekočim mini verzom pomaga frajerski Matt Champion.

Na tej točki se zdi, kot da BROCKHAMPTON v iskanju večnega nadgrajevanja samega sebe in nanašanja žanrskih plasti v neskončnost niso več zmožni ustvariti sproščeno kakovostne in neobremenjeno privlačne skladbe, kakršne so bili njihovi največji hiti, na primer GOLD ali STAR. Njihova radikalna zvočna renovacija tako ponekod izpade prisiljena, neizbrušena, v hlastavem lovu za novim. Kot svoj največji navdih za album namreč imenujejo Kid A zasedbe Radiohead, bolj kot v glasbenem smislu namreč kot četrti album, ki za vedno spremeni poznan zvok banda. Kljub spodrsljajem pa so nekateri deli albuma, na primer komad WHERE THE CASH AT ali single J’OUVERT, vseeno odlični samostojni primeri svežega pustolovstva v rapu, ki po svoji fragmentiranosti in zvočni nasičenosti spominjajo celo na delo trenutno vročega alternativca JPEGMAFIE.

“The Internet’s first boy band” pod mikroskopom
 / 7. 7. 2018

Eno večjih vprašanj oboževalcev pred izidom albuma je bilo, kako bo na zvok skupine vplival odhod Ameerja Vanna, ki je veljal za enega ortodoksno močnejših raperskih vokalov v skupini. Poleg manka bolj tradicionalno zvenečih podlag je še občutnejša posledica tega večja vključitev dveh prej bolj skritih članov banda, Jobe in bearfaca. Predvsem slednji se je na trilogiji SATURATION pojavljal skoraj le na samostojnih, nežnih akustičnih baladah v zaključku vsakega od albumov – tokrat pa se v večih komadih, na primer BERLIN in VIVID, suvereno znajde kot nosilec temnejših, tonalno moduliranih refrenov, za kakršne je prej skrbel vodja kolektiva Kevin Abstract. Če bearface svojo preobrazbo v pomembnejšega člana opravi relativno dobro, večja vloga Jobe v bendu prinaša več mešanih rezultatov. Njegov ekscentričen, komičen in pogosto neritmičen način rapanja namreč – v slabem smislu – prevečkrat spomni na preteklega Eminema in posledično ovira tako atmosfero kot momentum oziroma pogon več komadov. Kljub temu pa je njegov redkeje viden agresivni vokal v trenutni zasedbi kolektiva več kot dobrodošel – kot na primer v že prej omenjenem J’OUVERT, ki je eden od vrhuncev albuma tudi zaradi njegovega pobezljano intenzivnega verza.

Temu divjemu hitiču sledi še en posrečen eksperiment, HONEY. Komad preseneti predvsem s prijetnim sintetizatorskim beatom, ob katerem nas Merlyn Wood z vocoderskim vokalom skorajda nostalgično spomni na eno preteklih faz Kanyeja Westa, na nekakšen presek albumov Graduation in 808s & Heartbreak. Po ritmično odličnem in zabavno repetitivnem verzu Doma McLennona se komad prek Kevinovih razsekanih auto-tune vložkov prelomi v katarzično eksplozijo zvokov, od prej omenjenega sampla Beyoncéinih vokalov do vstavka enega starejših komadov BROCKHAMPTON samih, komada BUMP. Če je prvi del komada topla razglednica iz preprostejšega časa križanja elektronike in hip hopa, je drugi del odgovor na vprašanje, zakaj pustiti komu drugemu narediti lo-fi remix svoje pesmi, če lahko to najboljše narediš sam.

Iridescence pa se ne glede na stilske spremembe zaključi v klasičnem stilu BROCKHAMPTON z nekaj tradicionalno počasnimi baladami. Ta je sploh v primeru pesmi SAN MARCOS že iztrošena mešanica bombastičnega sing-along refrena, generične akustične kitare in auto-tuna na čustveno manipulativnih verzih. Za boljši pridih poskrbi zaključna pesem FABRIC, v kateri Kevin Abstract ponovno najde svoj dar za rapersko zanimivo osebno izpovedovanje. Šibka točka albuma je zagotovo tudi ta, da se verjetno najboljši raperski glas skupine prepogosto izgublja v šablonsko čustvenih in osebnih verzih. Ti so bili zmeraj zaščitni znak in hkrati prepoznavna značilnost celotne skupine in predvsem Kevina, le da so bili v preteklosti tudi ritmično in vokalno bolj izbrušeni in raznoliki. Besedilno gledano tako na albumu prevečkrat najdemo površinske solzavosti tipa »Suicidal toughts, but I won’t do it« ali pa »I been feeling defeated, like I'm the worst in the boyband.« Izpovedi so glede na kontekst življenja mladih raperjev razumljive – fantje so skupaj preživeli prve svetovne turneje, odhod člana in prijatelja, vzpon k slavi in vse slabosti, ki pridejo zraven – a posledično so njihova besedila zdaj tudi bolj uniformna.

V zaključku pa ti spodrsljaji morda niso najpomembnejša stvar, ampak je relevantnejši vtis, ki ga album pusti sami skupini in hkrati širši sceni. Nobeden od albumov kolektiva v resnici ni bil popoln projekt v strogem smislu zaporedja komadov na posameznem albumu, ampak je zares osupljiva predvsem totaliteta treh albumov kot vizija in kot dosežek ter s tem izjemen nabor odličnih singlov in posameznih pesmi. Zato ni prav nič čudno, da je tudi iridescence ob izidu napovedan kot prvi del nove trilogije, tokrat imenovane The Best Years of Our Lives. Kar pa zadeva vtis albuma, BROCKHAMPTON z njim ne glede na vse dokazujejo, da so še zmeraj sposobni radikalno nadgraditi lasten zvok – in z njim vred premikati meje hiphopa v takšnem obsegu in s takšnim komercialnim dometom, kot so ga zmožni le redki.  

 

J'OUVERT - BROCKHAMPTON
Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness