Thrill Jockey, 2013

Brokeback je stranski projekt, ki ga vodi Douglas McCombs, sicer član post-rockerjev Tortoise. Po desetih letih od zadnje studijske izdaje se skupina vrača, tokrat tudi s prenovljeno postavo glasbenikov. Njihov zadnji album se nahaja v instrumentalnih glasbenih krajinah, kjer so kitare ojačane z reverbom, hkrati pa se lenobno zlivajo v psihedelične vzorce. Sliši se kot dobro znana kitarska godba, kjer glasba sloni na nenehnem medsebojnem dialogu, se umirjeno posveča detajlom in ohranja svežino in lahkotnost, obenem pa se razvija v močnejša zvočenja.

Na novo sestavljena zasedba je dolgo preigravala in pilila svoj zvok, tako da so ujeli medsebojno uigranost. Na tokratni plošči je zvok lahkoten in ohlapen, znotraj njega je veliko prostora, a kljub tej sproščenosti zvoka, je tudi dograjen in subtilen. Kot tak primer je recimo pesem The Wire, the Rag, and the Payoff, kjer v ozadju slišimo nežne in komaj slišne kitarske odmeve, ki bistveno prispevajo k njeni atmosferiki. Hkrati pa pri plošči Brokeback and the Black Rock slišimo dolge kitarske solaže, ki se vijejo skozi strukture pesmi, ki dostikrat spomnijo na glasbo Ennia Morricona. Ta pridih ameriškega divjega zahoda nase privleče še povezave s skupino Calexico, pri pesmih kot so Will Be Arriving ter Don't Wory Pigeon pa zaradi razžarjene psihedeličnosti spomnijo na Friends Of Dean Martinez. Celoten album zaznamujejo pesmi, ki niso zvočno nagnetene in nasičeno utesnjene. Vsaka pesem vsebuje mnogo odprtega prostora, v katerega Brokeback z različnimi toni posegajo le toliko, da zvočnost ponovno razširijo. Pri tem pa se ti zvočni premiki dogajajo skozi subtilen in uigran dialog med glasbeniki, zato dobimo glasbo, ki je med seboj vseskozi povezana. Brokeback and the Black Rock hkrati dobiva značaj krajinske glasbe, ki poslušalca vpelje v okolje ameriških pozabljenih in zaprašenih cest. 

Kljub temu, da album Brokeback and the Black Rock orisuje podobe prostora in se ga lahko hkrati razume kot glasbo, ki se odvija nekje v ozadju, pa obenem ohranja prvine pristne rockerske glasbe. Slišimo namreč dolge kitarske solaže, ki so v dialogu z močnejšim in hrupnejšim zvokom, kot na primer pri Don't Worry Pigeon. Pesmi pri tem negujejo medsebojni dialog in se razvijajo v močnejši kitarski zvok, pri katerem pa je vidno, da so nastajale skozi navdihujoče trenutke, ki so jih glasbeniki doživljali med preigravanjem. Tak primer je recimo zaključna, skoraj enajstminutna pesem Colossus of Roads, pri kateri Brokeback gradijo in razvijajo umirjene tone, vse do razžarjenih kitarskih solaž, ki se raztezajo do njenega konca. Ko pa govorimo, da tokratna plošča temelji na navdihu in posledičnem medsebojnem preigravanju, je očitno, da zvočni dialog temelji na počasnem tempu. Na albumu Brokeback and the Black Rock namreč nikjer ne slišimo naglih in hitrih sprememb, namesto tega se vse dogaja v zelo počasnem in umirjenem koraku. 

Brokeback and the Black Rock je uigran in dovršen album, kjer se glasbeniki posvečajo detajlom in skozi nenehen zvočni preplet gradijo pesmi, ki se med seboj povežejo in oblikujejo zgodbo, ki se vije skozi celotno ploščo. Podobe zapuščenih ameriških krajev se kažejo po celotnem albumu, na katerem Brokeback skozi subtilno zvočenje dosegajo umirjenost in atmosferičnost, hkrati pa z lahkoto posegajo v glasnejše psihedelične vzorce. Tako se tokratna plošča razprostira skozi široko paleto kitarskih tonov, ki jih med seboj povezujejo uigrani glasbeniki z Douglasom McCombsom na čelu.