Glitterbeat Records, 2024

Ne zgodi se redko, da se posamezne žanrske scene zgostijo okrog oseb, ki s svojo še posebej intenzivno ustvarjalno produkcijo zalagajo dve, tri ali več zasedb in se slej ko prej podpišejo še pod projekte pod svojo »osebno znamko«. Ko govorimo o sceni ciprskega avantfolka, pred oči hitro priplešeta vranja griva in brada Antonisa Antoniouja, ustvarjalca, ki se je zamlada raje kot lokalnim glasbenim žanrom posvečal rocku in jazzu, naposled pa se je vendarle navdušil tudi nad žanri, kot je rebetiko, in izraznimi možnostmi tzourasa, majhnega, buzukiju podobnega brenkala. Vendar bi temu težko rekli samo »povratek h koreninam«, saj Antoniou že uveljavljene glasbene vzorce vselej preizkuša v novih recepturah. Če je bil prvi album Monsieura Doumanija, Antonioujeve nemara najbolj prepoznavne zasedbe, še precej akustična, »enosobna« godba, je na trenutno zadnjem albumu zasedbe to že glasba, ki s pridom uporablja loopanje, plastenje, manipuliranje z zveni glasov in inštrumentov ter za tovrstno folk glasbo nekonvencionalne ritme. Antoniou je poleg tega več albumov izdal tudi pod svojim osebnim imenom in tudi v tem primeru skušal biti čim bolj inovativen. Njegov drugi samostojni album Throisma, ki se sicer prav tako navezuje na elemente ciprskega folka, je denimo osem mesecev po izidu pospremila še posebna izdaja Throisma Remixed z remiksi uglednih gostujočih producentov.

Predmet tokratne Tolpe bumov pa je pravzaprav Antonioujev najnovejši projekt, ki je svoje prve diskografske korake napravil letos, pred vsega skupaj nekaj tedni. Buzz' Ayaz, kvartet, ki ga poleg Antoniouja sestavljajo še Will Scott z basovskim klarinetom, Ulaş Öğüç za bobni in Manos Stratis za basovskim sintetizatorjem in orglami, je svoje ime izpeljal iz izraza buzzi ayazi, kar pomeni hladen prepih, ki se prebije skozi špranjo v oknu ali pod hišnim pragom. V povezavi s Ciprom nam ime benda hitro prikliče vsaj dve asociaciji: najprej je tu »prepišnost« samega otoka, ki ga je v tisočletjih zgodovine naseljevalo, zavojevalo ali skušalo zavojevati malo morje civilizacij, ki so s seboj zanesle tudi množico kulturnih in glasbenih vplivov. Še bolj očitna navezava pa je ciprska zelena črta, meja, ki že od leta 1974 otok deli na turški sever in grški jug. Na sode, napolnjene z betonom, ki med drugim sestavljajo to mejo, je Antoniou na enem od svojih samostojnih albumov že tudi zaigral in se tako meje kar najbolj dobesedno lotil z glasbo. Podobno pa se z mejo oziroma bojem proti njej ukvarja tudi zasedba Buzz' Ayaz, ki eksplicitno temelji na skupnem, prepišnem muziciranju članov z obeh strani črte in na kombiniranju tako turških kot tudi grških značilnosti ciprske folk glasbe.

Tretja pregrada, ki jo želijo Buzz' Ayaz prepihati in osvežiti, pa je navsezadnje tudi včasih bolj, drugič manj porozna meja med etno in folk žanri ter drugimi glasbenimi vejami, ki so prav tako del ciprskega vsakdanjika: popom, rockom, elektroniko – vsem tistim torej, čemur načeloma ne pripisujemo omejene geografsko-zgodovinske umeščenosti, ampak kar nekakšno splošno »globalnost«.

Tista ušesa, ki so do sedaj med Antonioujevimi zasedbami najpodrobneje poznala zasedbo Monsieur Doumani, ob prvem posluhu diskografskega prvenca Buzz' Ayaz dokaj hitro zaznajo prvine, ki so Doumaniju in Buzz' Ayaz skupni. Temu se je ob barvi Antonioujevega glasu, ki je tudi tokrat v ospredju, ob njegovem tzourasu, ob prepoznavni melodiki in vokalnih tehnikah – denimo polglasnem, pritajenem ritmičnem govoru ali ob večglasnih harmonijah brez vsake inštrumentalne podlage – tudi težko izogniti. Pa vendar že prvi takti otvoritvenega komada, ki se imenuje prav Buzzi Ayazi, prinašajo tudi novosti – v prvi vrsti predvsem drugačen, samosvoj bendovski aranžma. Vlogo, ki jo ima v Doumaniju pozavna, pri Buzz' Ayaz prevzame basovski klarinet, ki sploh v najnižjih legah prinaša prizvok pretečega, grozečega golčanja, poleg tega pa se zvočno ravnotežje, ki je v Doumaniju dostikrat na strani brenkal, pri Buzz' Ayaz precej prevesi na stran basovskega sinta in orgel. Predvsem močno prisotne klaviature so tiste, ki v kombinaciji z živahnim ritmom prvega komada in wah-wah efektom na tzourasu v zavest za hip prikličejo denimo Altın Gün, še ene varovance založbe Glitterbeat.

Toda v nadaljevanju se izkaže, da tudi primerjava z Altın Gün ne velja za album v celoti. Če lahko obema zasedbama v nekem smislu pripišemo, da se navdihujeta pri psihedeliji sedemdesetih let 20. stoletja, se Buzz' Ayaz namesto v sončno smer funkoidnosti ali diskoidnosti odpravijo po težjih, temačnejših, mestoma skorajda hardrockovskih poteh. Njihovi ritmi, denimo v drugem komadu Efdji, so striktnejši, bolj odsekani, korakajoči, medtem ko se melodije precej zvesto držijo enakomernih metrumov in oglatih štirivrstičnic, kar ima za podalpsko uho včasih že kar zven nekakšne mračne, nenavadne izštevanke. Pa tudi ko so ritmi najbolj poskočni, so zaradi prevladujočega mola prej bojeviti in uporniški kot pa zasanjani ali veseli.

Ravno v primerih, ko se skladbe vendarle skušajo približati »lažjemu« pop zvenu, predvsem v komadu Fysa, pa se zazdi, da album izgubi ne le svojo težo, temveč tudi kompozicijsko kompleksnost. Fysa, ki melodično temelji na ljudski pesmi Evlerinin Önü Yonca, se v poskusu, da bi napev posodobila, zatakne v precej enostavnem bobnarskem ritmu in kar preveč poenostavljeni zvočni sliki. Zdi se, da gre bolj za začetni studijski jam, iz katerega bi šele v prihodnje moral nastati dokončan izdelek. Pravzaprav je živa izvedba, ki jo lahko najdemo na bendovem profilu na YouTubu, zanimivejša od posnetka, ki se je znašel na albumu. V njej se namreč pojavi orgelski solo, ki za nekaj trenutkov dodobra razrahlja zastavljene ritmične in harmonične okvire, kar je praksa, na katero upamo tudi na koncertih v živo. Na albumu pa povprečno izkušnjo Fyse takoj zatem reši Zali, komad, ki je bil upravičeno izbran za bendov prvi singel. Ritmična razigranost, izjemoma povsem durovski način, vrhunec s tzourasom, ki se spusti z verige, in igrivo podajanje fraz med klarinetom in klaviaturami so zaslužni za takojšnjo zapomnljivost te sproščeno omotične kompozicije.

Po tem melodično in tudi vsebinsko bržda najbolj radostnem delu albuma se znova spustimo v mračnejše zvočne, pa tudi vsebinske vode. Po skladbi Arkos, ki v zvočnost Buzz' Ayaz pripelje tudi zvoke, podobne bluesovskim slajdom, in po vsebinsko zagonetnem komadu Ate pale, v katerem besedilo ni daljše od naslova, pomeni pa nekaj takega kot »No, pa gremo spet« ali »Pa smo spet tam«, prispemo do besedilno najmračnejše skladbe Meres. Ta govori o krvi, umorih, zvijačnosti in žalosti, ki jo v ljudeh povzročata ločitev in razdruženost, toda hkrati nakopičena negativna čustva, če so le uspešno izživeta, dojema kot sredstvo prehoda v neko prihodnje očiščenje in osvobojenost. To je tudi prevladujoč vtis o celotnem skupku besedil, ki so gosto metaforična in bi jih lahko zvečine uvrstili v nekakšno »hrepenenjsko liriko«. Nekje v podtekstu se najbrž skriva tudi želja po razrešitvi konkretnih okoliščin, ki težijo Ciper in Nikozijo, v resnici pa besedila niso prav konkretno aktivistična, temveč so usmerjena precej bolj spiritualno, malo v globino vsemirja in malo v naše lastne dušne globočine. Želja, ki se pojavlja v besedilih, je torej predvsem želja po osebnem psihičnem prečiščenju, po ponovno najdenem veselju in medsebojni povezanosti, vendar to potovanje ni brez nevarnosti. Vodi lahko do radostne, ekstatične omotice, lahko pa odklene tudi zatajevane bolečine, obsedenost in srd. Zdi se, kot bi na albumu skoraj ves čas grozil nekakšen prihajajoči psihični urnebes, ki se morda že na albumu tudi res ulije, a brez trajne odrešitve. Tudi v zaključnem komadu Alu tako še vedno slišimo nerazumljiv, ponavljajoč se vokal, ki kot da bi se izgubil na pol poti v labirintu neke razbolele psihe.

A da naše misli le ne postanejo preveč mračne: istoimenski prvenec zasedbe Buzz' Ayaz je kljub povedanemu duh poživljajoča zvočna izkušnja, ki dovolj mikavno raziskuje težje odvode psihedelije sedemdesetih let, hkrati pa z njimi nikakor ne preglasi prepoznavnih zvokov ciprskega folka, zato bodo v njej uživali tudi zapriseženi doumanijevci.

Zasedba bo prvenec domači publiki predstavila v sredo, 2. oktobra, v ljubljanskem Kinu Šiška.