Kapa Records, 2024

Ljubljanska indie pank zasedba Čao Portorož je že dobro desetletje bolj ali manj enakomerno in vztrajno navzoča entiteta domače alternative. Svojo dispozicijo so glasbeniki zgodaj zakoličili in si s tremi dosedanjimi albumi upravičeno priborili prepoznaven status. Njihovo glasbo krasijo sintovske postpank linije, prahu očiščene zapuščine SFRJ podtalja in pa elegantna kitarska melodičnost, vredna imena modne, luksuzne metropole, kakršen je Portorož. Ajde, mogoče se je na domnevni glamur slovenskega letovišča nekoliko nespametno preveč zanašati z metaforami. Muzika benda je okusna in znotraj slovenske scene izvirna, pred seboj pa imamo novo poglavje za Čao Portorož, četrto studijsko ploščo, poimenovano Design.

Štart plate je pankovsko-plesno obarvan, glasbeniki kakršnokoli dvoumnost o glasbeni smeri razblinijo z neposredno prošnjo: Vodi me u disko. Ma, čau, mortorož, očitno se bomo imeli fajn. Mamljiva plesna vaba, umeščena na sam začetek plošče, je modus operandi benda. Pop, predhodnik plošče Design, je na začetku ponudil posebej poslušljivo in zapomnljivo skladbo Cocks on the Rocks. Tovrsten pornoroški moment je na novi izdaji sicer odsoten, morda z izjemo poželjive skladbe Zorane. V splošnem je album temnejši in prostornejši od prehodnika, operira z bolj zamejeno in definirano paleto zvokov in tonov, kar je za bend, ki sklada primarno na podlagi skupnih jammov, sicer v osnovi smiselno, a hkrati kaže na zelo premišljen pristop do snemalnega procesa in presnemanja dodatne inštrumentacije na osnovano ogrodje komadov. Tako je šest skladb na plošči sorodnih, a hkrati dovolj medsebojno raznolikih, da vsak nov komad osveži poslušalsko izkušnjo.

Izviren karakter komadov je posledica strukturno in aranžersko različnih pristopov do skladanja: če nas ponekod pričakajo sintpop komadi s pričakovano postavljenimi solažicami, nas nato presenetijo komadi z manj intuitivnim naborom detajlov. Boys & Boys denimo v glasbo vnese mrzlično kakofonijo distorzije, hecne sintiče in abstraktno umetniške vokale. Komad je dovolj drugačen, da bi se lahko znašel na kakšnem drugem albumu, a hkrati ostaja trdno zasidran v marini Čao Portorož. Dobrodošla odločitev glasbenikov je uporaba bobenmašine v nekaterih komadih. Umetna perkusija v svoji preprostosti zveni zelo retro, v kombinacijami z reverberiranimi kitarami pa glasbo potegne v smer postpanka in cold wava. Za primer vzemimo komad Slovenec, katerega mrakobno in hladno glasbeno vzdušje dopolnjuje meglena tematika ljubljanocentričnega slovenizma. Prisostvujemo lahko verjetno enemu najbolj obče razumljivih besedil benda, ki predstavlja lucidni postanek med sicer pomensko bolj izmuzljivimi komadi, trenutek treznega monologa sredi sicer zamegljenega odplesanega večera. 

Design nadaljuje rdečo nit, ki jo je bend po sedemletnem premoru začel z albumom Pop. Tako so Čao Portorož vsaj na papirju dosegli sveto zemljo slovenske muzike, Pop Design. Na srečo kaj dosti več skupnega od šaljive ironije ni. Če govorimo o popu kot imenovalcu popularne, trendovske glasbe, ni dvoma, da je pop dizajn, a potemtakem Design ni pop. Kljub stalni prezenci sintpopa in vplivov blažjih delov glasbenega podtalja nekdanje skupne države ima plošča še vedno tisto zagnano, napol surovo energičnost, ki jo pri Čao Portorož poznamo že dobro desetletje. Design je dokaz, da ima bend dobro definirano pozicijo in da je začrtana smer zanje prava. Dejstvo, da je na plošči zgolj šest skladb, sicer lahko bode poslušalski um, vendar pa je to za portoroške moške glede na primerljivo trajanje predhodnih plat normalno. Gre seveda za odločitev, ki je del ustvarjalnega procesa z namenom stvaritve najboljše možne celote. Album je koheziven in idejno enovit, skladbe so tudi individualno zanimive in kvalitetne, balastno daljšanje plošče, kakršno je bend zasnoval, pa bi kvečjemu razredčilo poanto in poslabšalo poslušalsko izkušnjo.

Zasedba bo album predstavila v petek, 13. 12., v Gala hali.