20/20 Vision, 2020

Ob žanrskem pojmovanju besede electro se posameznik hitro znajde v distopično-melanholičnem sci-fi svetu, ki predvsem zaradi kultnega dvojca Drexciya spomni na mitološko idejo afrofuturizma. In čeprav electro domuje v avtomobilistični mašinski industriji Detroita iz sredine devetdesetih let, se je ta danes povsem razkomotil v vseh kotičkih klubskega podzemlja. Za nekakšno renesanso žanra sta bila v ogromni meri zaslužna DJ Stingray in Helena Hauff, čemur je v zadnjih nekaj letih sledil pravi val mlajših producentov electra. No, v slabše prezentirani časovni sredini med devetdesetimi leti in današnjim časom pa se znajde današnji protagonist Carl Finlow.

Britanski producent se je sprva v okviru svojega kolektiva pod okriljem kluba The Farm navduševal nad eteričnimi produkcijami globljega housa. Šele na prelomu tisočletja, ko se je kolektiv razšel, je Finlow zares ugriznil v electro jabolko. Novoodkrito navdušenje in strast do takšnega glasbenega izraza sta rodila njegov bolje poznani projekt Silicon Scally, s katerim je tekom svojega producentskega staža povil sedem albumov. Zanj najbolj plodno obdobje je bilo do nedavnega prav v času po prelomu tisočletja, ko je med drugim svoja dela podpisoval tudi z Random Factor ali pa Voice Stealer, ob vsem naštetem pa se tu znajdejo še produkcije, ki jih je izdal pod lastnim imenom. V grobem bi lahko dejali, da gre tu za nekako kontrastna dela projektu Silicon Scally – ta so mehkejša in globlja. Da gre za močno spoštovanega posameznika z nadvse kvalitetno produkcijo, pričajo tudi izdaje na založbah, kot so Lone Romantic, Electrix ali pa Orson, obenem pa z glasbenim kolegom Ralphom Lawsonom vodi še vidno založbo 20/20 Vision. Prav pri slednji je sklenil izdati tudi v današnji Tolpi bumov obravnavani album Apparatus, ta pa je že četrti po vrsti, ki je bil izdan pod imenom Carl Finlow.

Če navadno electro zvok krasi analogen zven sintov in kultne ritem mašine TR-808, je temu nasprotno Finlow tokrat svojo produkcijsko tehniko izpilil kar na računalniku. Temu primerno lahko tudi – ali pa še posebej – za njegovo novo ploščo trdimo, da jo močno karakterizira za electro netipično izčiščen zvok. Skupaj dvanajst komadov, od katerih je v obliko vinilne izdaje odtisnjenih zgolj osem skladb, predstavlja izredno širok spekter žanrskega polja. Že uvodoma strese album istoimenski komad Apparatus, ki z vokalnimi vložki močno spomni denimo na zgodnja dela kultne skupine Dopplereffekt. A čeprav je glasbeni izraz Carla Finlowa prežet z vplivom detroitske zapuščine, ta z novim albumom riše milejšo zvočno krajino. Namesto surovega mašinskega ropota nas ob poslušanju plošče Finlow raje boža s čutnejšo, bolj dinamično zvočno sliko, za katero hkrati velja tudi za electro manj značilen počasnejši ritem. S tem Finlow v ospredje postavlja druge elemente, največkrat kar sinte z relativno preprosto progresijo, obenem pa s tem kroji vzdušje komadov. Temačnejši pol predstavljata denimo skladbi Carbon Deposits in pa Differential, medtem ko se proti koncu plošče atmosfera primerno osvetli s sanjajočima melodičnima kosoma Ident in Immaterial.

Nova dolgometražna izdaja Carla Finlowa se poklanja bogati electro zapuščini Detroita. Izredno malo je posameznikov, ki uspejo konkretno dobro predstaviti glasbeno idejo v tej žanrski obliki in hkrati vključiti tudi umetniški jaz. Finlowu je z njegovo dvajset-in-nekaj-letno glasbeno zapuščino uspelo doseči prav to, z danes obravnavanim albumom pa spretno riše svoje pojmovanje electro minimalizma.