Samozaložba, 2015

Stari zlati mozaiki

v mrak cerkva stoje zazrti

kot oddaljeni spomini

vtkani v sence naših prsi.

Tokratno Tolpo bumov smo začeli z verzi Gregorja Strniše, ki jih lahko slišite tudi na zadnji plošči ansambla Carmina Slovenica, naslovljeni Toksični psalmi – Ultimativna kolektivna izkušnja. Plata, ki jo bomo danes slišali, sicer predstavlja le slišni del projekta, drugo polovico – torej odrski part - pa si lahko ogledate 6. marca v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu.

Zasedba Carmina Slovenica je zbor mladih deklet, ki deluje pod vodstvom Karmine Šilec. Šilčeva se je skozi leta uveljavila kot vodja dveh ansamblov, in sicer zasedbe Carmina Slovenica in ansambla ¡Kebataola!. Zasedbi vodi kot dirigentka in predvsem kot avtorica mnogih produkcij, ki prevprašujejo in presegajo meje zborovske ustvarjalnosti. 

Zbor Carmina Slovenica se lahko pohvali z mnogimi odličji, od mednarodnih priznanj do Prešernove nagrade, ki je šla v roke Šilčevi. A zbor Carmina Slovenica je le češnjica na vrhu torte, ki ji pravimo institucija Carmina Slovenica. Gre za »produkcijsko hišo z več dejavnostmi«. Posvečajo se tako založništvu, izobraževanju, organiziranju koncertnih dogodkov in festivalov ter podpori ansamblov, kot je prej omenjeni zbor Carmina Slovenica. Dekleta, ki sodelujejo pri zboru, so torej že delno izšolane pevke ali pa so vsaj iniciirane v sistem Karmine Šilec. Le-ta je namreč osnovala metodo dela z zbori, imenovano Choregie – vokalno gledališče ali gledališče glasov, kjer glasbo povezuje z gibom in tako ustvarja scenske produkcije, ki naj bi obiskovalca očarale tako s slišnim, vizualnim in doživljajskim. 

Zadnja produkcija vokalnega gledališča je torej današnja Tolpa bumov, naslovljena Toksični psalmi. Na plati slišimo vokalne in vokalno-inštrumetalne skladbe izpod peres večinoma precej znanih skladateljev iz različnih predelov sveta in različnih zgodovinskih obdobij. A vsem je skupno to, da so se na neki točki svojega ustvarjanja posvečali ali pa raziskovali obredno glasbo. Nekateri ljudsko, drugi sakralno. In obrednost je prvi velik del tega projekta.

Izbor in zaporedje skladb sta pri Šilčevi velikokrat v ospredju. Vedno se namreč poglobi v tematiko, ki jo želi predstaviti in izbrska tista dela, ki to najbolje upovedujejo, obenem pa dopuščajo še vedno dovolj svobode za scensko predstavitev. Na plošči tako slišimo veliko repetitivnih delov. Značilnost Carmine Slovenice so tudi kompozicije, kjer skladatelji uporabljajo razširjene vokalne tehnike. Tokrat lahko slišimo od šepetanja, kričanja, grlenega petja in kulninga. Kulning je skandinavsko »petje« pastiric, ki so ga uporabljale za sporazumevanje čez gore, zato so v rabi izredno visoki toni z močno jakostjo. Seveda je kar nekaj skladb prirejenih, saj je Carmina Slovenica ženska domena, veliko skladb pa je pisanih za mešani zbor ali pa so prisotna tudi druga glasbila. Dekleta morajo tako obvladati kar precejšen nabor tehnik, obenem pa še vzpostavljati odrsko prezenco.

Danes bomo slišali le glasbeni del projekta Toksični psalmi. A predstava, ki jo je Carmina Slovenica tokrat pripravila, meri na ultimativno kolektivno izkušnjo, o kateri je govora v naslovu. Predstava, ki opozarja na nevarnosti te izkušnje. Na nevarnosti ideologije, pa naj bo to demokracija, religija, diktatura ali znanost. V iskanju virov za ta projekt se je Šilčeva obrnila tudi na Milgramov eksperiment in knjigo Arendtove Banalnost zla, ki prav tako prevprašujeta vlogo avtoritete.

Za tokratno Tolpo lahko rečemo, da ni ravno celovit vpogled v ustvarjanje Carmine Slovenice, saj predstavlja le eno plat medalje, če ne še manj. Šilčeva namreč ogromno pozornosti posveča celotni podobi zbora in institucije. Kot pri drugih odrskih umetnostih, kot so opera, opereta, gledališče pa še kaj bi se našlo, so izrednega pomena tudi scena, oblačila in maska. Pa vendar Šilčeva tudi širše vedno ustvarja celostno podobo. Uspehi, kot so sodelovanja z najvidnejšimi tujimi institucijami in pritegnitev pozornosti najpomembnejših tujih medijev, kot so The New York Times, The Guardian in drugi, se morda skrivajo tudi v tem. Carmina Slovenica je dobro zapakirana celota, kjer je vse na mestu, od luči na odru do grafičnega oblikovanja knjižice in cedejke. Na čelu pa Karmina Šilec, za katero lahko rečemo, da ve, kako se v tem svetu posluje z umetnostjo. Njene produkcije so aktualne, jasne, zanimive in predvsem všečne.

Zaključimo lahko z mislijo Williama Blakea: »Večno žensko  stokanje! Po vsem svetu je slišno!«. In prav tako so po vsem svetu slišni tudi glasovi deklet Carmine Slovenice.