Drown Within Records, 2017

Francoske Carne na naših valovih predstavljamo prvič. Skupina ustvarja že slabo desetletje in slovenski publiki niso čisto neznani, predlani so denimo v sklopu krajše evropske turneje nastopili v Bistrici od Sotli. Vseeno pa gre povedati nekaj o ozadju benda.

Duo prihaja iz Lyona, nastal je leta 2008, v tem času pa je izdal EP in dva LP-ja. Prvi član dvojca je Thibault Claisse, bobnar in grafični oblikovalec, ki ustvarja pod kratico CPG oz. C'est Pas Grave, kar bi v slovenščini pomenilo »ni problema«, »nič hudega« ali »nič za to«. Najbližji ekvivalent je morda prav primorski »ma ni panike«, ki se ga uporablja nepremišljeno in rutinsko v vseh možnih situacijah. Ravnodušnost se pojavlja tudi v konceptu obravnavanega albuma, o tem več kasneje.

Drugi član je kitarist, vokalist in tekstopisec Pierre Bozonnet, ki je tudi nekdanji lastnik založbe Antropine Records, preko katere so leta 2006 svoj prvenec na vinilu izdali Year of No Light. Nekdanji lastnik zato, ker založba od leta 2010 ni izdala več ničesar in sklepamo lahko, da ne deluje več. Predzadnja izdaja založbe je bil ravno bendov prvi izdelek – EP naslovljen Metropolis, katerega ime nas pripelje do njihove žanrske uvrstitve. Skupina sama sebe označuje kot urbano mešanico dooma, sludga in post-hardcora. Metropolis se bolj nagiba proti DIY post-hardcore sceni, kar pa ne velja za nadaljnje delo benda.

Leta 2013 izdan prvenec Ville Morgue je zvok skupine začel nagibati proti drugemu polu. S počasnejšimi skladbami, bolj umazanim zvokom in distorziranim vokalom so začeli raziskovati temačnejše plati svoje glasbe in obravnavti družbo v njenih negativnejših aspektih.

Njihov najnovejši album Modern Rituals so posneli v Franciji z Amauryjem Sauvéjem, ki je posnel tudi zadnja dva albuma francoskih avantgardnih black metalcev Plebeian Grandstand, podobno kot slednji pa so se tudi Carne poslužili masteringa pri Nicku Zampiellu v Združenih državah. Temu priča tudi zvok, saj je izmed vseh treh izdaj ravno na najnovejši plošči najboljši za stvaritev utesnjenega, dušečega ambienta, s katerim lahko najbolj pristno predstavijo svojo glasbeno vizijo. CD format plošče so izdali pri Drown Within Records, vinilke pa so izdali pri več različnih založbah, med katerimi je tudi Vox Project, ki jo nekateri morda poznate kot založbo, ki je s Kapa Records izdala album Fvck domačih The Canyon Observer.

Modern Rituals kot naslednik Ville Morgue nadaljuje tranzicijo iz post-hardcora v bolj temačno glasbeno sfero. Elemente, ki so jih uvedli v predhodniku dodatno nadgradijo; bolj prezenten vokal na boljše producirani glasbeni kulisi zveni temačneje, možno je slišati tudi vplive iz ambientalne black metal scene, na dveh skladbah pa se skupini pridruži tudi vokalistka Marion Leclercq, ki je s skupino sodelovala že na predhodnem albumu.

Konceptualno album obravnava več različnih tem in odpira razna vprašanja, ki pa so povezana med seboj s skupno rdečo nitjo sodobnih ritualov. Kako svet doumevajo ljudje, ki zgolj slepo sledijo množicam? Ali se na množičnih druženjih ljudi, kot npr. na demonstracijah in koncertih, ustvarjajo kolektivi posameznikov, ki v tistem trenutku nimajo individualne identitete? Zakaj vsi konstantno nosimo maske? Ali smo ves čas vključeni v določene moderne rituale, ki se jih ne zavedamo in jih ne razumemo? Album nam skuša predstaviti, kako skupina vidi svet, v katerem je povprečnost postala osnovni kriterij vrednotenja vsega. Svoje neodobravanje množičnega širjenja ignorance in preprostih odgovorov na bolj ali manj kompleksna vprašanja nam skušajo podati skozi besedila, ki pa so žal tisti aspekt, pri katerem nekaj zmanjka. Mogoče jih lahko razumemo tako, da so namenoma napisana neposredno in trivialno, da sama po sebi realizirajo koncept in simbolizirajo povprečnost, vendar žal ne dosežejo svojega polnega efekta in potencialno dobri zasnovi nekaj zmanjka pri izvedbi.

Grafična podoba, ki jo je ustvaril CPG, skuša zaokrožiti glasbeno-lirično-vizualni koncept. Beseda carne v francoščini lahko pomeni slabo meso oz. slab človek. Na naslovnici plošče je prisotna rdeče obarvana dlan nad množico ljudi, ki kažejo hrbet. Kaj je v tem primeru slabo meso? Dlan neobstoječega božanstva, ki vleče niti posameznikov v množici brezobraznih lutk, ali lutke same, ker se ne zavedajo svoje prisotnosti v ritualu čaščenja nikogar. Carne ne dojemajo masovnih kongregacij kot nečesa, ob čemer se združujejo istomisleči, ampak raziskujejo koncept izgube identitete med slepim sledenjem množici.