Carrion Bloom: Sacraments of Pestilence (Transylvanian Recordings, 2022)

Dokaj neznana entiteta Carrion Bloom je letos ponudila svoj tretji izdelek. Leta 2018 je izšel bendov demo, ki mu je dve leti kasneje sledil EP Heretic Howl. Njihovo tretjo izdajo Sacraments of Pestilence je letos maja založila izjemno zanimiva založba Transylvanian Recordings. Založba tako kot bend domuje v kalifornijskem Oaklandu. Njen katalog je osredotočen na kasetni format in je poln glasbe obskurnih bendov. Nabor izdaj je impresiven, saj vsebuje toliko dobrih albumov, da se hitro izgubimo v naboru številnih še neslišanih bendov, ki se gibljejo med različnimi ekstremnimi žanri, kot so death in black metal, doom, sludge in še marsikaj.

Carrion Bloom je zanimiv bend, predvsem ker ima tričlanska zasedba pester pedigre. Člani so igrali v Fell Voices, Akatharsii in Negative Standards. Navdušuje nas sorodnost z glasbo benda Fell Voices, ki je bil eden najunikatnejših bendov v času eksplozije tako imenovanega kaskadskega black metala v začetku prejšnjega desetletja. Skupaj z bendi, kot so Ash Borer, Skagos, Wolves in the Throne Room, Addaura in Alda, so tvorili žanrski trend, ki je preplavil svetovno black metal podzemlje, a se je kot večina podobnih trendov v nekaj letih izčrpal in padel v pozabo. Vendarle pa je zadnja plošča zasedbe Fell Voices še vedno aktualna in unikatna, ko se ozremo nazaj na vse plošče tistega obdobja. Regnum Saturni je bila plošča, ki je z monolitno monotonijo postala kultna izdaja. Ta element delno občutimo tudi pri materialu benda Carrion Bloom. Morda ni ključna monotonost, temveč kitarski toni in linije, ki so v določeni meri podobni materialu Fell Voices. Definitivno gre za bolj razgiban bend, kar zadeva kompozicije.

Tudi ko primerjamo zvočno sliko, je ta bolj razločna, četudi ima večjo dozo hrupa. Vendarle pa so vsi inštrumenti dovolj razločni, da razberemo vsakega izmed njih. Morda je to prijem, s katerim lahko ta bend učinkovito kanalizira bes in obup. Če bi se odločili za še bolj surovo produkcijo, bi zveneli preveč klišejsko. Vseeno pa imamo občutek, da bend še išče svoj zvok oziroma še ustvarja svojo pravo formo. S tem mislimo, da lahko ulovimo nekaj klišejskih prijemov, kot so pričakovani kitarski rifi, pa tudi kompozicije skladb. Žanrsko so dokaj razgibani in do določene mere celo originalni, pogrešamo pa bolj izvirne in premišljene vnose. Sacraments of Pestilence je solidna izdaja in ponudi veliko odličnih trenutkov, obenem pa nas pusti malo hladne, ko poslušamo ploščo v celoti. Glasba ima na vsakem bendovem izdelku zanimivo formo, zato smo navdušeni nad prihajajočim prvencem.

Void Rot: Telluric Dismemberment (Everlasting Spew Records, 2022)

Zasedba Void Rot je julija letos pri italijanski založbi Everlasting Spew Records izdala EP Telluric Dismemberment. Album je izšel v digitalnem in analognem formatu. Na digitalni verziji lahko slišimo eno originalno skladbo, eno priredbo zasedbe Amorphis in tri starejše skladbe, ki so bile posnete na ekskluzivnem koncertu za webzine CVLT Nation.

Edina originalna skladba nam ponudi klasičen material, ki smo ga od Američanov Void Rot že vajeni. Gre torej za death doom, ki ima zelo temačen zvok. Prva kompozicija je dokaj klasična in skače med hitrim in počasnim tempom. Seveda slišimo tudi vrhunske kitarske linije, ki se pojavijo tu pa tam in so v domeni visokih tonov. Te linije so tipično atonalne in vzbudijo nekakšno otožno noto. Bobni so večinoma zelo intenzivni in kljub nekaterim počasnejšim pasažam kompleksni in polni fines.

Druga skladba je, kot smo omenili, priredba komada s prvenca finskih Amorphis iz časa, ko so še igrali finski death metal. The Karelian Isthmus je plošča tega benda, ki je zelo vplivala na celotno gibanje modernega death dooma, zato ni nenavadno, da so jo Void Rot priredili za EP Telluric Dismemberment, ki napoveduje novo ploščo benda, katerega datum izida je zaenkrat še skrivnost.