light-years, 2022

Glasba skladateljice, elektronske producentke in vokalistke Caterine Barbieri je celota, ki v več ozirih presega časovne, žanrske in kulturne kategorizacije, ki bi si jih drznili nalepiti nanjo. V njej ne slišimo ostankov prejšnjega ustvarjanja – vsaj ne očitnih – temveč le napredek, ki izvira neposredno iz njenega pristopa, obširne zbirke modularnih sintetizatorjev in navsezadnje tudi iz njenega teoretskega in duhovnega pogleda na glasbo, njen obstoj in smisel. Z obširnim akademskim znanjem klasične kitare, elektroakustične kompozicije in etnomuzikologije se v trenutnem zvočnem raziskovanju ukvarja z repetitivnimi kompozicijami, ki v poslušalcu vzbujajo občutek transa ali meditacije. Zato se njena glasba po nekaterih učinkih ujema z žanrsko oznako minimalizma, kar umetnica tudi potrjuje. Sama jo povezuje tudi s hindujsko glasbeno tradicijo, ki precej podobno učinkuje na poslušalca, ko ustvarja stanja globlje kontemplacije. A večina teh referenc in idej ne vpliva neposredno na glasbo, ki ostaja izjemno izvirna in samosvoja ter gosto posejana z bogatimi zvoki, ki tokrat krasijo zven albuma Spirit Exit.

Začetek ustvarjanja plošče je sovpadel s prvim valom epidemije, ki ga je Barbieri preživela v Milanu, takrat enem bolj kaotičnih krajev na svetu. Bivanje v zaprtih, omejenih prostorih je povzročilo vedno večji umik vase. Tako je tudi avtorica večino dni preživela v studiu in ustvarjala glasbo. To motrenje notranjega bivanja jo je povezalo z drugo skrajnostjo človeškega doživetja: nadzemeljskim, kozmičnim, absolutnim. Povezava, ki se dejavno vzpostavlja prek transcendentnih ponavljanj in pretkane uporabe zvočnih linij, je osrednji motiv plošče Spirit Exit. Kot pove skladateljica v intervjuju, ki je nastal približno v istem obdobju, kot je ustvarjala album, je to trenutek, ko se srečajo občutki ekstaze in melanholije, ko eno preide iz drugega, subjekt postane objekt in nastopi želja po smrti kot obliki svobode, z neskončnim odrešenjem materialne forme. Nastopi želja po izhodu duha. 

Glasba albuma je zavezana modularni sintezi, zvoki so mojstrsko napravljeni iz analognih vezij. Nasičeni, brneči, piskajoči in zvijajoči se ohranjajo izjemno vitalnost. V primerjavi s sodobnim, razmeroma podivjanim digitalnim sintetizatorskim zvokom pa zvenijo polnejši in ojačani od znotraj. Barbieri uporablja tudi zvoke električne in klasične kitare. Oba sta zvočno malo obdelana, a vseeno nista surova, zato se zlijeta s preostalo elektronsko zvočno kuliso. Tudi Barbierin vokal na albumu slišimo velikokrat, na primer v singlu Broken Melody, v katerem je vidnejši del kompozicije, nosilec sporočila v klasičnem smislu pojoče besede, v drugih komadih pa se pojavi tudi v obliki semplov in inštrumenta. Zvočna slika učinkuje kot izjemno izčiščena celota. Čutiti je posebno skrb za zvočno patino in za vsak zvok posebej. Barbieri iztisne največ iz vsakega od svojih stvarjenj in s tem zagotavlja kar najmočnejši čustveni odziv poslušalca ob vsakem zvenu, poku, šumu in tonu.

Spirit Exit je fenomenološki monolit. Je iskrena izpoved in obenem sveta molitev, ki poslušalce potisne v edinstven položaj, ko nas glasba za dobro uro dobesedno požre in nas izpljuni na drugi strani, medtem pa se izgubimo. Postanemo objekt, zaobjet z glasbo, v njenem prostoru. Album je vrhunski primer elektronske kompozicije in elektroakustične glasbe. Caterina Barbieri bo svojo glasbo podelila z nami 5. oktobra v Ljubljani, kjer bo nastopila v Cukrarni v sklopu festivala Indigo. 

In bomo le poslušali.