Loma Vista, 2024

Štirinajst let je že minilo, odkar je Chelsea Wolfe izdala prvenec The Grime And The Glow. Zdi se kot včeraj, čeravno se v vzporednem svetu za primernejše doživljanje kaže prej odnos do slave osemdesetih v času dvatisočih. Čas se sam izgublja v svoji linearnosti. Piše se leto 2024 in izšla je sedma plošča Chelsea Wolfe She Reaches Out To She Reaches Out To She, s katero se glasbenica poklanja cikličnosti in se z njo hkrati napaja v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Chelsea Wolfe je na začetku svoje kariere dvignila precej prahu s prvima ploščama The Grime And The Glow in Apokalypsis, na katerih so domovale melanholične akustične balade s prefinjenimi besedili. V letih 2013, 2015 in 2017 so sledile plošče Pain Is Beauty, Abyss in Hiss Spun, na katerih se je glasbenica že odprla polju eksperimentalne elektronike in vplivom ekstremnejših godb, toda albumi zato niso bili nič manj osupljivi. Prav vsak je bil dovršen izdelek z dobro sproduciranimi komadi. Nato je prišlo leto 2019 in z njim njena najmanj zanimiva plošča Birth Of Violence, zaradi katere so jo mnogi odpisali s seznama obetavnih glasbenikov, ki jih je vredno spremljati, kljub temu, da je leta 2021 v sodelovanju s kultno zasedbo Converge izdala soliden album Bloodmoon: I.

Toda to imaš v sebi ali pa tega nimaš. Ta magnetizem je Wolfe že izkazala z glasbo v preteklosti in potrdila s tem, ko je dejala, da albuma raje ne izda, če z njim ni zadovoljna, čeprav je že dokončan. Tako smo znova prejeli poslastico z očitnim, na cikličnost vezanim naslovom She Reaches Out To She Reaches Out To She. Gre za prvi solo album, ki ga je po petih ploščah izdala pri založbi Loma Vista in ne pri založbi Sargent House. Z njimi je namreč leta 2023, kot tudi mnogi drugi glasbeniki, prekinila sodelovanje zaradi obtožb zoper vodjo založbe Cathy Pellow o manipulacijah, izkoriščanju in izvajanju psihičnega nasilja nad svojimi varovanci.

She Reaches Out To She Reaches Out To She zveni kot vsa prejšnja avtoričina dela in hkrati kot povsem nova. Wolfe je res mojstrica pisanja glasbe, ki gradi na kontinuiteti. Hkrati ji je ponovno uspelo ujeti nov momentum prijetnega presenečenja, ki poslušalcu privzdigne obrv od zanimanja. Sama pravi, da je navdih črpala iz zapuščine zasedbe Nine Inch Nails in triphop glasbenika Trickyja, kar med poslušanjem zagotovo opazimo. Ploščo težko opredelimo zgolj z eno oznako, najlažje bi jo bilo secirati po delih. Težko jo opišemo z oznakami dark folka kot poprej, tokrat namreč ne moremo mimo slišnih vplivov industrialnega rocka in triphopa. Zdi se celo, da plošča sodi bolj na področje elektronskih žanrov kot pa kitarskih, če jo želimo opisati po dobrem starem binarnem vrednotenju.

Konceptualno se glasbenica ne posveča zgolj cikličnosti časa, temveč tudi ljubezni do sebe, opolnomočenju od toksičnih medosebnih odnosov in olajšanju ob rezanju teh vezi. Wolfe je ob izidu plošče spregovorila tudi o svoji treznosti vse od leta 2021, ki je močno zaznamovala novo ploščo. Pravi, da jo je bilo najbolj strah izgubiti navdih, ki ga je velikokrat pričarala opitost od alkohola, toda dodaja, da je bil strah povsem odveč. Ob prenehanju pitja alkohola se je opogumila tudi za prekinitev več deset let starega prijateljskega odnosa, ki jo je onesrečeval, s tem pa je prevzela narativo v svoje roke. Plošča She Reaches Out To She Reaches Out To She zveni kot volja do moči, je opomnik, da proces postajanja ni linearen, kot tudi ni linearno življenje, v katerem obstaja možnost ponovnega rojstva s postavljanjem mej.

Vezi, ki jih Wolfe ni prerezala, so tiste z dolgoletnim kolegom, kitaristom Benom Chisholmom, in bobnarko Jess Gowrie, s katero tvorita tudi zasedbo Mrs. Piss. Ploščo je produciral David Sitek, sicer poznan kot kitarist zasedbe TV on the Radio. Tako plošča sklene krog z nečim starim, nečim novim in nečim izposojenim. Prav ta kombinacija se za Chelsea Wolfe zdi zmagovalna, z novim albumom She Reaches Out To She Reaches Out To She pa se bo zagotovo zapisala v anale nišne in eksperimentalne godbe. Za nekatere poslušalce lahko morda zveni nekoliko melodramatično, mi pa bomo temu rekli kar katarzično.

Ali kot pravi sama v skladbi Whispers In The Echo Chamber:

This world was not designed for us

and I've been punished, I've been blessed.

Surrounded by living ghosts, you see,

I thought I had to swallow them before they swallowed me.

But you only know the one I've been,

I've shed a thousand skins since then.

A curse upon the monster of more,

that shit does not define me anymore.