Chris Corsano & Bill Orcutt: Made Out of Sound

Recenzija izdelka
20. 4. 2021 - 19.00

Palilalia Records, 2021

 

Ob snovanju recenzije nove plošče dveh prominentnih glasbenikov smo se najprej zapičili v njen naslov: Made out of Sound, narejeno iz zvoka, narejeno z zvokom. Naslov albuma in naslovi skladb bežno referirajo na poezijo ameriškega modernista, pravnika, podjetnika, a obenem poeta in esejista Wallaca Stevensa. Njegove pesmi bi lahko dolgobradi kitarist Bill Orcutt, ki že vsaj od 90-ih z bendi, kot je bil Harry Pussy, in najrazličnejšimi tudi skromnimi zasedbami navdihuje noise rockerje, bluesmane, glasbene kritike in razne alternativce, postavil v središče tretje skupne plošče s 46-letnim bobnarjem Chrisom Corsanom, ki podobno kot Orcutt že leta kopiči pohvale na račun svojega inventivnega dela v najrazličnejših bolj ali manj skromnih zasedbah. Stevensovo poezijo sicer ne krasijo glasovne besedne figure; fraza “narejeno z zvokom” prej zadeva neko običajno, a pomembno izustenje, poetičnost vsakdanjosti, ki predstavlja šiviljsko nit nove plošče Chrisa Corsana in Billa Orcutta.

Christmas On Earth
 / 20. 8. 2017

Bogatost vsakdanjika in poezijo kot vsakdanjo govorico sta Chris Corsano z bobnarskim setom in Bill Orcutt, za katerega je vse bolj tipična električna kitara, tokrat prepletla zelo času primerno. Svoje živahno telesno muziciranje izprvega albuma The Raw and The Cooked sta bila primorana zamenjati s komuniciranjem na daljavo – na svoja glasbila sta odigrala in posnela povsem ločeno, ob drugem času, na drugem kraju. Njuno globoko uglašeno interakcijo iz The Raw and the Cooked in še nedavnejšega albuma Brace Up! je zamenjala druga skladnost - skladnost dveh belih papirjev, nasilno spetih s spenjačem, sklamfanih in ujetih znotraj sheme ustvarjanja na distanci. Made Out of Sound je nastal tako, da je Orcutt svojo kitaro nasnemaval čez Corsanove posnetke. Poslušal jih je večkrat pred igranjem in predvideval njegove crescende. A vrline, ki so ju krasile, ju niso zapustile. Album Made Out of Sound se ne sliši umeten, čeprav je nastal po sili razmer, zaznati pa je moč spremembe njunega stila igranja po treh letih od zadnjega skupnega studijskega snemanja.

Izdajo otvori skladba Some Tennessee Jar, na kateri Corsanovo tolčenje in tolkalsko brbotanje spremlja dvakrat nasneta Orcuttova kitara. Navidezni trio že nemudoma zabrede v prepoznaven free-rock slog, a z nekim otožnim melosom, ki ga od njiju prej ne bi pričakovali. Kot je avanturista Sira Richarda Bishopa pred leti zaneslo na čustveno-akustičnem albumu Tangier Sessions, tako tudi Orcutta in Corsana ne spremljajo razžagani posnetki. Njuno skladanje spremlja otožna eteričnost, nežnejša v primerjavi z Orcuttovimi kovinskimi strunami, a ostrejša v smislu Kosovelovega verza “jaz sem sila, ki jo je razklala ostrina”. Manj nam vdirata v misli, bolj nas prepustita pesmim, ki sta jih ustvarila na daljavo. Ob naslednji skladbi, Man Carrying Thing, postanejo motivi pesnika Wallaca Stevensa ponavljajoči in skoraj vsak izmed devetih naslovov skladb vsebuje referenco na njegove pesmi. Kje se svetovi Stevensa in naših dveh ameriških glasbenikov srečajo, ve le Orcutt, ki je njune posnetke sestavil v končno obliko. A jasno je, da Orcuttovo in Corsanovo instrumentalno igranje vznemirja duha na nek soroden, enigmatičen način, kot je na svet skozi svojo poezijo gledal Stevens, ki še danes razburja literarne kritike, skladatelje, slikarje, šolajoče se ameriške otroke in druge radovedne vedoželjneže. 

Orcuttovo neusmiljeno noise-blues divjaštvo v tandemu s Corsanovo free tolkalsko destrukcijo!
 / 7. 7. 2013

Thirteen Ways of Looking, osrednja skladba albuma Made Out of Sound, je mogoče najbolj tipična skladba tega albuma. Na enem posnetku Orcutt dromlja in igra zapomnljiv molovski melos, nasnet pa solira v svojem prepoznavnem, a manj kričavem stilu. Prsti ga še vedno vodijo k bluesu, slajda in hitro menjava tone, nastopa poduhovljen, kot so to pripisovali Johnu Coltranu, v času ko se je oblikovala embalaža spiritual jazza. A pri Made Out of Sound ne gre za poduhovljenost, čeprav je ostra blaženost v ozadju tega albuma. Ostrino albuma bi lahko pripisali Chrisu Corsanu, ki prisega na poliritme in vrvež bobnarskega razreda visokega kova, kot smo ga lahko slišali že z Mette Rasmusen ali v Fire! Orchestra. Njegov doprinos je ključen, če gledamo na način nastajanja tega albuma. Njegova dinamika reže skladbe na dele, zastira dih in usmerja Orcuttovo igranje. Nekaj, kar se zdi samoumevno – skupno in sočasno nastajanje skladb – je bilo pri ustvarjanju teh posnetkov odvzeto, to pa še bolje prikazujejo zadnje izdaje Sama Šalamona, ki ustvarja albume na daljavo. 

Domišljijo se rado odtujuje od realnosti, a poezija je tista, ki ju prepleta, ki mehča njuno ločnico, nas ohranja zmedene in zazrte, pravi komentar Stevensove biografije. Album se začne in konča s skladbo, ki v naslovu nosi referenco na Stevensovo pesem Anecdote of the Jar, ki opisuje vrč, položen na hrib, podoben ničemur daleč naokoli in tuj vsemu v Tennesseeju. Interpretacije pesmi gredo mnogo globlje, nekam, kamor vodita tudi Orcuttovi in Corsanovi pesmi Some Tennessee Jar in A Port In Air skupaj z ostalimi sedmimi spremljajočimi skladbami na albumu Made Out of Sound. Čeprav se Orcuttov in Corsanov novi album bere kot umeten izdelek, ki je nastal ob strani obeh čakajočih umetnikov, je Made Out of Sound v resnici zelo iskren umetniški projekt, poln bolečega navdiha in v temelju zazrt v “re-kreativni” vsakdan.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness