Realistik Studios, Superior Viaduct, 2024

Spomin. Predstave, misli in podatki o preteklosti. Včasih koristen za spoprijemanje s sedanjostjo, spet drugič za enostaven pobeg iz nje. Naš spomin je nasičen s preteklostjo in s skupnimi doživetji, preko katerih se povezujemo s svojimi bližnjimi in s širšo skupnostjo. Vanj pa se prikradejo tudi drobci preteklosti, ki niso naši in smo jih vsrkali skozi življenje. Spomini prijateljev, ki podoživljajo zgodbe o svojih potovanjih, spomini partnerja, ki pripoveduje o svojem najstniškem eksperimentiranju, ali spomini stare mame, ki nam s fotoalbumom v roki pripoveduje o dobrih starih časih. Prežet je s prijetnimi trenutki miline, radosti, lastne moči in skupnostne povezanosti, pa tudi s tistimi, ki nas v procesu obujanja ponovno užalostijo, napolnijo z obžalovanjem in se z njimi naučimo živeti šele po dolgotrajnih procesih sprejemanja.

Cindy Lee se na svojem najnovejšem albumu Diamond Jubilee posveča natanko temu – spominom. Ustvarjalka, v vlogi katere od leta 2012 nastopa bivši kitarist sedaj že razpadlega kanadskega rock benda Women, Patrick Flegel, je z dano ploščo prav spretno razvila podobe svojih spominov, jih vložila v album nostalgije in ga tako kot naše stare mame okrasila z izrezki tistih dobrih starih časov.

Cindy je v intervjuju leta 2023 izpostavila svoje nezadovoljstvo nad stanjem glasbene industrije. Pojasnila je, da se za svoje delo počuti finančno opeharjena s strani založb in glasbenih platform ter da se počuti sposobna sama izdajati lastno glasbo. Izid albuma, ki je predmet tokratne recenzije, lahko razumemo kot manifestacijo njene frustracije. Plošča je izšla konec marca lani pri Fleglovi založbi Realistik Studios in je bila vse do lanskega oktobra dostopna le kot enovit posnetek celotnega albuma na YouTubu in na spletni strani založbe. Ko kliknemo na povezavo do spletne strani, nas ta teleportira v drug čas. Pred nami se prikaže nekaj, kar bi lahko zasidrali v čas okoli preloma tisočletja, ko so svet obnoreli internet ena pika nič in prvi zložljivi telefoni, v čas, ko smo glasbo še kupovali na zgoščenkah, in čas, ko so šele nastajali zametki glasbenih platform, ki jih ustvarjalka sedaj zavrača. Cindy Lee nam z obglasbenim materialom in načinom objave, še preden zvočna vsebina sploh najde pot v naša ušesa, ponudi svoj album slik in sentimentalno pripoved o preteklosti. Izid albuma v fizični obliki v sodelovanju z založbo Superior Viaduct in objava na profil na Bandcampu sta sledila, kot omenjeno, triindvajsetega oktobra istega leta.

V več kot dvourni album nas Cindy z naslovnim komadom Diamond Jubilee uvede s preigravanjem kitare, ki spominja na kombinacijo zgodnje psihedelije in bluesa. Temu se postopno pridružijo še vokal in bobni, ki skupaj tvorijo melanholične in hkrati sanjajoče zvoke dream popa. Skozi njih se avtorica spominja izgubljene ljubezni in jo ob tem idealizira skozi očala nostalgije. Odpre svoj fotoalbum in nam začne razkazovati spomine v njem. Nakaže zvočnost vseh sledečih enaintridesetih skladb, ki poslušalcu predajajo zvoke, za katere bi dejali, da nikakor ne izhajajo iz tega desetletja. 

Ko se prosto prepustimo toku albuma, se znajdemo v romantizirani in estetizirani različici poznih šestdesetih, sedemdesetih in zgodnjih dvatisočih. Tako lahko ob poslušanju mestoma vlečemo vzporednice med kitarskimi rifi Cindy Lee in preigravanjem Beatlesov oziroma Johna Lennona in Georgea Harrisona. Njeno prepevanje spominja na otožno verzijo pop izvajalk, kot so The Supremes, Martha and the Vandellas in druge. Psihedeličnost in zasanjanost lahko vzporejamo z muziko The Flaming Lips, soimenjakinjo Cindy Claws in bendom The Beach Boys, specifično s ploščo Surf's Up. 

Takšno medčasovno in medžanrsko ustvarjanje za Cindy Lee nikakor ni novost. Zvok, ki ga slišimo, razvija od začetka svoje solo kariere. Če je na svojih prvih dveh albumih Tatlashea in Malenkost še uporabljala temnejše, bolj distorzirane nojzovske in eksperimentalnejše zvene, pa svojo melanholično zasanjanost stopnjuje od tretjega izida Act of Tenderness. Njena aktualna plošča se od preostalih vendarle ločuje, s Cindy Lee je Patrick Flegel namreč veliko bolj osebnoizpoveden. Kot je v enem od intervjujev izpostavil sam, so oblačila, ličila in Cindyjin nastop zanj ena od stvari, ki jih preprosto rad počne, a si zanje pred njenim nastankom ni zares vzel časa. Ta alter ego je Patricku sčasoma postajal vedno bolj domač in sedaj zanj pomeni enega od načinov, s katerim si dovoli ustvarjati brez kakršnegakoli samoomejevanja. 

Temi izgubljene ljubezni, ki jo odseva večina zvočnih podob, se tako pridružijo izpovedi o osamljenosti, ki jih slišimo denimo v komadu Lockstepp, obžalovanje svoje mladostniške jeze in trme, s katero je razdrl sebi pomembne odnose, pa zasledimo v skladbah Demon Bitch in I Have My Doubts. V skladbah Stone Faces in Golden Microphones opeva konfliktne občutke o glasbenem ustvarjanju, ki mu predstavlja sprostitev in pobeg, a se zaradi nezadovoljstva nad glasbeno industrijo in svojo bazo oboževalcev počuti nezadovoljno in naveličano. Album tako deluje kot stvaritev, ki jo je ustvarjalec pravzaprav naredil zase, kot sklepno delo Cindyjine kariere, kot pobeg iz bede svoje sedanjosti. Nam pa je dovolil le, da ga prelistamo in se ob tem predajamo njegovim spominom o zvokih nekdanjosti. 

V komadih Dallas in All I Want is You se predajamo odmevajočim distorziranim kitarskim solom, bolj razbijajoča distorzija nas zajame v skladbi Flesh and Blood, prikupno energičen zvok in subtilen vokal nas prevzameta v komadu Kingdom Come, sanjajoča pomirjenost pa nas doseže v sklepni skladbi 24/7 Heaven. Komadi so si večinoma zvočno precej podobni v svojih tihih zadržanih filtriranih zvokih vokala, lo-fi produkciji in psihedelično sanjajočih planjavah, ki jih občasno razgiba kakšna distorzija. Ta kombinacija poslušalca spominja na zven starih radijskih oddajnikov, s čimer album doseže zastavljeni cilj. Od začetka do konca nas prevzame, vanj pobegnemo in se prepustimo nostalgiji za časom, ki ga prvoosebno mogoče sploh ne poznamo.

Ko fotografije prelistamo do konca in nas Cindy odslovi z ambientalno psihedeličnim komadom 24/7 Heaven, si ne moremo pomagati, da z njo sočustvujemo. Poistovetimo se lahko z njeno izčrpanostjo, razumemo njeno obžalovanje in je nikakor ne obsojamo za njen sladkokisli pobeg v spomine. Tudi naše police so polne takšnih fotoalbumov. Glasba tako ostane z nami in se k njej večkrat vrnemo. Ne zaradi izjemne kvalitete ali očaranosti nad kakšno noviteto, na podlagi česar, kot se pogosto ulovimo, ocenjujemo nove albume. Privlači nas prav zato, ker nam je poznana, ker je udobna in ker z njo pobegnemo v te prelepe dobre stare čase. 

Realistik Studios

Oddajo je pripravila vajenka Tinkara, mentoriral je Aljaž Kravanja.