Matador Records, 2025

Circuit des Yeux, ena od dveh glasbenih person chicaške ustvarjalke Haley Fohr, se je v svoji diskografiji preizkusila že v različnih izvajalsko-aranžmajskih legah: od bolj minimalističnih kombinacij, osrediščenih okrog vokalistke in kitare, do bistveno mogočnejše postavitve na albumu -io, ki vključuje 23-članski ansambel godal, pihal in tolkal. Tuje ji ni niti poigravanje z eksperimentalnimi zvočnimi pokrajinami in idejami, ki so zrasle na zeljniku skladateljev sodobne klasične glasbe. Ob tem večji del njenega opusa vendarle povezujejo tudi določene stalnice. Ena od teh je njen globoki, doneči in vibrirajoči altovski vokal, ki navadno vzbuja občutek mrakobne usodnosti in obrednosti, druga pa so – rednim eksperimentom navkljub – dokaj konsistentno prisotni kitarski zvoki.

Tudi na najnovejšem albumu Halo on the Inside v glavni vlogi še vedno nastopa omenjeni altovski vokal, precej drugačna pa je usoda kitarskih zvokov, ki so v veliki meri poslani na rezervno klop; namesto njih igro prevzame pisana paleta sintetizatorjev. Sintovske melodije in ritmi so mestoma dovolj poskočni in ustaljeni, da bi lahko nekaj komadom pripisali plesni potencial, kljub temu pa tovrstna plesnost ne pomeni kakšnega posebej radostnega razpoloženja. Sinti namreč najpogosteje zvenijo v globokih legah in ob tem preteče pulzirajo; tudi v tonalnem smislu so pesmi mračno bojevite, žalobne ali pa obstajajo v čustveno nerazvidnem prostoru, kar jim prav tako vliva precej srhljiv nadih. Ritme bolj propulzivnih skladb narekujejo težki, udrihajoči udarci, nemalokrat pa se komadi nevihtno razplamtijo do te mere, da jih do zadnjega kotička zapolni pobesnela distorzija.

Komadi, ki jih je glasbenica bojda pisala izključno v nočni temi, tudi poslušalstvo potopijo v mrakobno čustveno zmes, v kateri se med drugim stapljajo darkwave, industrial, goth rock, carpenterjevski napevi in zvočni odmevi starih računalniških iger. Album pogosto prikliče spomin na druge izvajalce iz vrst temačnežev: od lani ponovno oživljenih The Cure do komada The Electrician Scotta Walkerja in Bowiejevega Lazarusa. Tu in tam umetnica uporabi tudi kaj bolj tveganega, denimo kristalno jasne klavirske zvene, ki jih poznamo iz popa poznih osemdesetih in začetka devetdesetih. Takšni zvoki bi zlahka zazveneli plehko, vendar je v distorzični, surovi pokrajini, ki sicer obvladuje album, tudi vdor tovrstnih bolj koruznih elementov lahko dobrodošlo presenečenje, ki razgiba zvočno sliko.

Album je sicer posejan s še več malimi, inventivnimi momenti: med njimi so denimo hitri, grozljivi vznik komada Cosmic Joke, kombinacija šepeta in prigrustnih nižjih vokalov v komadu Cathexis ali pa nenadno sintovsko vnebovzetje ob koncu komada Canopy of Eden. V redkih, a ključnih trenutkih se sintovska magma celo umakne nekdanjemu organskemu kitarskemu zvoku, najopazneje v komadu Skeleton Key, v katerem se odločitev za nenadno inštrumentalno ogoljenost lepo sklada z verzi o intimnosti dejanske golote.

Posebno omembo si zasluži še Truth, z naskokom najbolj energičen komad na albumu. Ob ponavljajoči se enigmatični mantri »resnica je le umislek uma« se prepletajo ritmični vzorci kitar, vokalov, sintov, tolkal in različnih semplov, na vrhuncu komada pa vstopijo še orgle in zvoki, ki še najbolj spominjajo na brazilsko cuico. Vse do konca komad nato vztraja v ritmičnem prepletanju pahljače zvokov, plesno vzdušje pa prerase v ritualno zaklinjanje.

Z izjemo pravkar obravnavanega komada Truth album Halo on the Inside pravzaprav ne zleze povsem nemudoma v uho, a ob nadaljnjih poslušanjih vendarle pričnemo ceniti posamezne izvirne elemente in odtenke znotraj osnovnih glasbeno-čustvenih koordinat. Če je bil prejšnji album -io že v likovnem smislu živahnejši in tudi glasbeno na prvo uho nekoliko bolj radoživ, pa ta občutek, vsaj po avtoričinih besedah, nekoliko vara. Če se je -io ukvarjal z različnimi osebnimi travmami, naj bi bil Halo on the Inside odraz nove volje, ponovno odkrite ljubezni do sebe in na novo vzpostavljenega stika s telesom. Prav zato so glasbenici na albumski naslovnici zrasli tudi rogovi: spomnijo nas lahko na starogrškega Pana in delujejo diabolično, vsekakor pa implicirajo moč in odločno zasledovanje želje. 

Besedilno se s tovrstno usmeritvijo albuma skladata komada Canopy of Eden in poželjivi Skeleton Key, medtem ko je v drugih skladbah rezultat nekoliko bolj neodločen. V tem smislu lahko morda razumemo tudi zaključni, docela inštrumentalni komad It Takes My Pain Away, v katerem pokvečene, potrte orgle ponavljajo preprost, pomirljiv štiritonski motiv, kot bi bili priča zaključnemu obrednemu čiščenju vseh čustev, ki jih zahteva boj za vzpostavitev nove notranje moči. Komad – in z njim album – se torej ne konča povsem afirmativno, temveč nas glede tega, kakšen bo naslednji korak Circuit des Yeux, pusti v negotovosti. Se nadaljuje …