Matador Records, 2021

Haley Fohr, ustvarjalko z umetniškim imenom Circuit des Yeux, bi težko označili za nekoga, ki se v svojih glasbenih raziskovanjih loteva lahkotnih tematik. Že zadnjo, vizionarsko ploščo Reaching for Indigo je osnovala na napadih, podobnih epilepsiji, ki so ji na lepem spremenili podobo sveta in postavili nov mejnik v njenem življenju. Medtem je pod psevdonimom Jackie Lynn izdala plato, s katero naj bi se podala v dostopnejše vode, pa vendar bi ob globini izrazja in večplastnosti poustvarjenih občutij tega projekta to težko trdili. Letos pa smo jo lahko ob Jamieju Stewartu slišali na albumu OH NO dua Xiu Xiu, ki prav tako temelji na predelovanju osebnih stisk.

Tokrat Fohr prevzame močan privlak teme, ki je v ospredju albuma -io, za katerega ustvarjalka pravi, da predstavlja njeno do sedaj najbolj osebno in spiritualno delo. Mesto težke osrednje tematike najnovejšega albuma zaseda žalovanje; plošča je bila namreč delno napisana na Floridi po smrti bližnje osebe, delno pa v lockdownu domačega Chicaga. Samota tega obdobja je ustvarjalko, ki je sicer navajena sodelovanja, prisilila do tega, da se je skladanja prvič lotila sama; to je storila na orglah in klavirju namesto na kitari kot ponavadi. Da gre za enega njenih velikopoteznejših projektov, priča dejstvo, da aranžmaji skoraj vseh skladb vključujejo 23-članski orkester.

Nastali -io je epski, ambiciozen konceptualni album, na katerem se gmote bolečine in teme zmagoslavno povzdignejo na raven poduhovljenosti. Fohr je ustvarila svojo lastno katedralo iz svinčeno težkih, nerazumljenih čustev, znotraj katere se v najbolj svečanih trenutkih kot odrešenje oglasijo veličastni orgelski spevi. Za album žalovanja -io vsebuje neobičajno malo melanholije, prej je himničen in koračniški ob najmogočnejših vrhuncih, sicer pa pogreznjen globoko v tihe, skrivnostne globine kaotičnega notranjega sveta, zveriženega od najrazličnejših nelogičnih miselnih tokov onkraj zgolj izgube in žalovanja.

Album nas sprejme z dramatično napeto, kratko uverturo Tonglen | In Vain, ki bi lahko spremljala katero od srhljivih paranormalnih scen iz filma Suspiria. Skladba se zlije v Vanishing, ki z ubrano ritmiko in jasno strukturo ustvarja močan kontrast bolj temačnim, minimalističnim delom plošče. V prvi polovici se zvrstita za Haley Fohr presenetljivo popovski komad Dogma in z orglami podkrepljeni, domala sakralni Sculpting the Exodus, v katerem izpostavlja neznatnost bolečine posameznika v brezbrižnem, v neskončnost porajajočem se svetu.

Drugod so skladbe manj dostopne in jih s težavo umeščamo ob bok spevnejšim, bolj strukturiranim momentom albuma. Predstavljajo poslušalsko izkušnjo, za katero naj bi si celo po napotkih avtorice vzeli nekaj vmesnih postankov. Osrednji instrument ostaja značilni zlodejevsko obarvani Fohrin vokal z impresivno globino in razponom. V strunske pobrenkljaje vpeti šepet komada Chase poetično orisuje doživljanje paničnega napada, dokler ne mutira v operne višave glasnejše druge polovice. Včasih je prebijanje skozi album težavno, terja svojevrsten mazohizem, tako kot je bilo trpljenje navdih zanj. Sosledje skladb Walking Toward Winter in Argument tako ustvari filmske podobe opustelih pokrajin, vendar poslušalca dodobra zasiči zgoščenost intenzivnih, skrajnih čustvenih stanj. 

Z -io Haley Fohr kot Circuit des Yeux znova preizkuša meje in brezkompromisno preide poznano in udobno. Čeprav je žalovanje v srčiki njenega snovanja, si umetnica ne dovoli, da bi se mu popolnoma podredila, temveč z bolj optimističnimi prijemi v ključnih trenutkih razbije siceršnjo mračnost in nakazuje, da je izhod iz začaranega kroga še vedno mogoč.