Ciśnienie: [angry noises]
![Ciśnienie: [angry noises]](https://radiostudent.si/sites/default/files/2025-10/cover_1.jpg)
samozaložba, 2025
»Opomba: ta album je zasnovan za glasno predvajanje. Poslušajte ga tako glasno, kot zmorete, oziroma tako glasno, kot vam je dovoljeno.«
Takšni in podobni opomini v promocijskem tekstu ob izidu albuma so dobronamerni. Morebitno napihnjenost ob tovrstnih zapisih zlahka odmislimo in jo v premlevanje raje prepustimo po prvem poslušanju, ker gre v osnovi za prikaz in namero izvajalcev ob ustvarjanju izdelka. Vedno znova si je namreč treba priznati, da smo tudi konzumenti glasbe razvajeno ljudstvo. Kot na drugih dandanašnjih frontah bi bili radi tudi v glasbi deležni nenehnega nizanja spektaklov. Pozitivnih in negativnih. Globoko v plus in globoko v minus, vmesje ne obstaja. Ti ceremoniali so večkrat predstavljeni v obliki graje sestavljenih superskupin ob izidu medlega debija, lahko tudi novoustanovljenih zasedb s preveliko reklamo znane založbe in poraznim albumom, ali pa v obliki enkratnih poslušnih cenitvenih zavržnih seans. Ali pa mogoče oklicev najboljših albumov leta že v prvem tednu januarja, ko album v roku nekaj mesecev nato obstane, poplavljen z navalom novitet in pozabljen, ali pa kmalu zbledi zaradi prevelikega vzhičenja oziroma nekljubovanja zobu (krajšega) časa. Še bi se dalo naštevati.
To je odraz vsesplošnega prenažiranja, ki se v glasbenem uživanju kaže kot primanjkljaj ocen, opisov, predvsem pa kot primanjkljaj neosredotočene konzumacije. Kaže se tudi v nonšalantnosti, metanju muzike čez ramo v naglici in prehitro zavrženem materialu. Večkratni prisluhi so skratka v izumiranju, da pa bo zgornji krajši razmislek, po domače blodnja, dobil pozitiven zagon, naj se sklene v visokoletečem stilu in pogumni napovedi. V osrednjem kritiškem terminu se posvečamo poljski zasedbi Ciśnienie in letos izdanemu albumu [angry noises], ki bo pri sestavljavcih letnih glasbenih lestvic, predvsem v ekstremnih robnih godbah, znal kotirati zelo visoko.
Ciśnienie, po slovensko »pritisk«, je poljski kvintet iz Katovic. Nastal je leta 2017 z namenom ustvarjanja glasne glasbe. S šolanim glasbenim zaledjem in jasno želeno gostoto godbene intenzivnosti so že s prvim izdelkom JazzArt Underground leta 2019 nakazali naklonjenost inštrumentalni glasbi daljših kompozicij, vmesnih improvizacij, elementom klasike, avantjazzu, svobodnjaškemu rocku, metalu in konkretnemu eksperimentu kot povezovalnemu členu vsega naštetega. Ciśnienie znajo ustvariti zavidljiv zvočni spekter in zakriti vešče godbene sposobnosti vključenih, tako enotni, silni in rušilni so v svojem raziskovanju.
Prvencu sta sledila album Radio Edit leta 2021 in dve leti kasneje plošča Zwierzakom. Vsi so bili posneti v živo, enako pa velja tudi za obravnavani album [angry noises], ki je bil mišljen kot v živo posnet celovečerec z nekaj studijskimi posegi. Ujetje živega nastopa na prizorišču Music Hub v Katovicah je grabežljivo in udarno, obenem pa neoporečno, brez zunanjih dejavnikov, razen nekaj krikov in ploskov ob koncu kompozicij, ki pravzaprav spomnijo, da poslušamo posnetek koncerta. Po nekaj rošadah trenutno zasedbo sestavljajo violinist Maciej Klich, bobnar Kacper Kowalczuk, pianist Łukasz Kozera, baritonska saksofonistka Monia Muc in basist Michał Paduch. Paduch je zaslužen tudi za posnetek, miks in mastering.
Album [angry noises] sestavljajo štiri kompozicije, ki so si med seboj tako zvočno kot aranžersko različne, v vsaki posamezni se zgodi svoj svet. Kvintet igra najbolj monolitno, meditativno, destruktivno, apokaliptično, filmsko glasbo do tega trenutka. Omenjena nasprotja so v glasbi Ciśnienie nesramno privlačna in tako kompozicijsko kot tudi zaradi odličnega posnetka telesno, godbeno dovršena, hkrati pa neoprijemljiva. Vsi crescendi, ritmični premeti in zvočni zidovi zlahka sorodijo prvake v robnoekspresivnih glasbenih vodotokih, ki si jih boste zamislili. Mogoče je bilo zadnje novo ime, ki je nazadnje spodneslo noge na podobnih glasbenih terenih, kolektiv Neptunian Maximalism, ki je mimogrede letos izdal nov album, a ta še zdaleč ni tako poguben, prodoren in dramatičen kot album zasedbe Ciśnienie. V zvoku in izvedbi je delo Poljakov sorodno zadnjim, epopejskim stvaritvam benda Swans, zloveščosti Neurosis, himničnosti Godspeed You! Black Emperor z orkestrsko diverziteto Fire! Orchestra, nestanovitostjo Naked City, strukturno razpršenostjo King Crimsona in neumorno ostrino Pendereckega.
Začenši s skladbo My childhood was a period of waiting for the moment when I could send everyone and everything connected with it to hell se zdi, da Ciśnienie najprej še skrivajo hrupni in teksturni razpon. Glavni motiv baritonskega saksofona ne služi varnemu zatočišču za skupni naval, v katerega se vcepljajo nove zaplate trušča, pač pa služi kot napenjalo za slojenje preteče atmosfere, ki se razvija skozi osemnajst minut. Klavirski preleti in piski elektrificirane violine vodijo dinamične skrajnosti v prvem delu, ki se kmalu obrnejo na glavo, v metalski galop in nadaljnje orkestrsko odvajanje naleta v skorajda postkitarsko klasično novogradnjo, ki je blizu najbolj mračnim simfonijam avantmetalskih temačnosti.
V drugi kompoziciji Gilotyna bend nosi že drugi obraz. Odrezavi mathrockerski prijemi, podobni kot so jih delno digitalizirali Battles, Ciśnienie pa analogno oklestili, se vijačijo v čudaških obratih in varljivem terenu, ki se v trenutku zamegli in raztrešči na prafaktorje. V naslednjem momentu se že vrnejo globoko v rifovje, v gradnjo novega ovoja, osemminutne intenzitete. Interakcija je na vrhuncu, raziskovanje zvokov pa očitno nenehno na preizkušnji. Tretji komad Gówno (gowno) načenja basovsko dromljanje, podobno indonezijskemu dvojcu Senyawa in njegovemu razdiralnemu doomu. Ta se nadaljuje v počasnem Zujevskem napletu in jazzcorovski zmešnjavi v stilu domačih 2227 do dokončnega raztelešenja vseh ustvarjenih nians hrupa. Zadnja skladba Carthago Delenda Est nosi duha Godspeed You! Black Emperor, ko s počasnejšim, milejšim pogonom motiva neusahljivo in brez ihte kvačka naplet, ki se razvije v veličastno himno, kasneje pa s postopnim razgrajevanjem v čil freejazzovski hrup.
Takega konca si želi marsikateri ekspresivni sestav, pa ne gre. Prgišče uspelih je dobilo novo silo. To so albumi, po katerih traja, da si opomorete. Poslušajte ob na začetku izrečenem glasnostnem opominu.
Komentarji
bolan album, hvala za tole
Komentiraj