Warp, 2014

Potem ko je z albumom 'Body Riddle' leta 2006 požel vsesplošno hvalo in bil ovenčan za enega od glavnih glasnikov sodobne elektronske glasbe, so za Chrisa Clarka nastopila težavnejša leta. Od takrat do letos je izdal še tri dolgometražce, kompilacijo remiksov in kopico malih plošč. Sestavil je prepoznavno lastno estetiko, toda hvalospevov, ki so jih glasbeni kritiki in feni pripisovali tretjemu albumu, ni bilo več. Sicer so še vedno budno spremljali njegove zanimive, izvirne producentske domislice in spretnosti, toda vedno znova se je pojavljal vtis, da Clarku vseh teh idej ne uspe prevesti v format skladbe, ki bi pustila trajnejši pečat. Zdelo se je, da vse preveč skače od ideje k ideji in da so skladbe na koncu ostale le še skupek različnih nastavkov in trikov brez jasnega, oprijemljivega fokusa. Vse do letos in njegovega sedmega istoimenskega albuma 'Clark', s katerim se Britanec predstavlja v izjemni formi, morda celo najboljši doslej.

Ko je na prelomu tisočletja pristal pod okriljem založbe Warp in izdal svoj prvi album, je vse skupaj dvignilo veliko prahu. Precej zato, ker je bil Warp do takrat povsem osredotočen na svoje starejše varovance, ki so ga v devetdesetih dvignili med najbolj cenjene založnike, še več pa zato, ker sta založba in z njo IDM-scena takrat začela izgubljati zagon in so privrženci v Clarku videli producenta za novo obdobje. Na eni strani se je sicer še vedno močno opiral na zapuščino Aphexa Twina, Squarepusherja, Autechre in še nekaterih Warpovih veteranov, toda na drugi strani je bila zvočna (in produkcijska) podoba njegove glasbe mnogo bolj trendovska ali pa celo korak pred trendi. No, nekaj let pozneje se je izkazalo, da so privrženci založbe precejšnji nostalgiki, zato so še naprej favorizirali Warpove veterane, za nameček je takrat Warp začel novačiti producente, ki so bili glasniki novih trendov, in Clark se je kar naenkrat znašel nekje vmes. Ostajal je prisoten, o njegovih albumih se je pisalo in govorilo, toda v drugačnih okoliščinah bi bil kljub temu verjetno deležen večje pozornosti. Da, pri tempiranju Clark resnično nima srečne roke. Tudi letos, ko je morda posnel celo svoj najboljši album, mu je šov skoraj povsem ukradla spektakularna vrnitev Aphexa Twina ...

No, to, da se o Clarkovem novem albumu govori manj kot bi se lahko, ne zamegli dejstva, da gre za eno boljših letošnjih elektronskih plošč. Če nočemo biti preveč formalistični, gre morda celo za najboljši letošnji techno album. Približno polovica skladb, ki je postavljena na ambientalnih in ritmično bolj podrtih, IDM-erskih premisah, se resda znajde zunaj strogih techno okvirjev. Toda v drugi polovici skladb, ki jih narekuje trda, koračniška, 4/4 podstat, se Clark mojstrsko znajde na klubsko-plesnem terenu in hkrati prevetri aktualne techno smernice. S produkcijskimi pogruntavščinami, ki veliko dolgujejo IDM-u, celo pokaže eno od morebitnih poti, ki bi technu v bodoče utegnile pokazati eno od poti iz aktualne monotonije. Spet se potrdi kot en redkih producentov, ki je znotraj posamezne skladbe sposoben preplesti dve ali več tem, skladbo obrniti v povsem novo smer. A za razliko od njegovih zadnjih nekaj plošč sunkoviti preobrati tokrat ne izpadejo kot brezglavo bezljanje, pač pa kot dobro premišljene in uresničene producentske spretnosti, ki vedno ostanejo podrejene izpovedi posamezne skladbe. Več je grajenja detajlov in ukvarjanja z zvočnimi specifikami, hkrati pa skladbe ponudijo vtis, da je Clark tokrat precej manj kompliciral.

Ima pa nova plošča tudi svojo manj mamljivo plat, dasiravno je to stvar okusa. Zaradi temačnega, dramatičnega, dekadentnega razpoloženja se 'Clark' ujame v »apokaliptično« estetiko sodobne elektronske produkcije. Znotraj nje sicer še vedno izstopa, toda vprašanje je, koliko se bomo albuma spominjali, ko se bodo aktualni trendi izpeli. No, če nič drugega, se Clark izogne vsaj jokavosti in patosu, čeprav mu ne bi škodilo kakšno zvončkljanje manj, ter preprosto sesuje tisto, kar je še ostalo.