Warp, 2012

Pred nedavnim sem slišal, da bo izšla nova plošča britanca Christopherja Stephena Clarka aka Clarka, česar sem se kot zvesti oboževalec njegovih dosedanjih soničnih vragolij nadvse razveselil. Gre za starega znanca valov Radia Študent, glasbenega producenta, ki ustvarja izjemno izbrušen, pretežno elektronski zvok z močnim avtorskim pečatom. To so očitno zelo hitro opazili tudi na ugledni angleški alternativni založbi Warp, ki mu že od samega začetka njegove razgibane, zdaj že več kot deset let trajajoče diskografske poti nudi rezidenčno zavetje.

Kakorkoli, pred nami je torej nov Clarkov dolgometražec.

A kmalu po tem, ko sem datoteke povlekel v omiljeni mp3 predvajalnik in poklikal prvi komad, je sledilo precejšnje presenečenje - akustična kitara!

Čeprav do ustvarjelcev takega kova seveda ni pošteno gojiti preveč specifičnih pričakovanj, mi je za trenutek obstala sapa. Vajen Clarkovih umazanih in odrezavih glitch, IDM in nemalokrat tudi acid estetik z njegovih dosedajšnjih izdaj, si nisem mogel pomagati, da pred temeljitejšim poslušanjem plošče ne bi na hitro preletel vseh pesmi. In takoj mi je postalo jasno, da bo tokratni glasbeni ekskurz v veliki meri nekaj povsem drugačnega.

Začetno vzhičenost, ki ji vseeno še nisem znal pripisati okusa, sem skušal pomiriti s tem, da sem se vrnil na začetek in se vzdržal nadaljne interakcije s predvajalnikom.

Že mil uvod in kasnejši prehod v melodično temo pri prvi pesmi nakazujeta, da Clark v svoj glasbeni diskurz vpeljuje nove, na tak način pri njem še ne slišane elemente. Kljub temu, da se je tudi v preteklosti redno poigraval z vibrirajočimi melodičnimi variacijami in permutacijami brez dodajanja izrazitih ritmičnih vložkov, te do sedaj niso temeljile na tako prezentnih akustičnih prvinah. Ta kontrast je lepo viden že pri drugi pesmi, ki se sliši kot nekakšna umirjena in odkritosrčna Clarkova retrogradna samorefleksija.

V tretji pesmi, Tooth Moves, smo priča spoju nove zvočne paradigme z zdaj že majavim zobom preteklosti, ki pa v obliki starošolskega breakbeata in sintetizirane solaže še kar grize v svežo tvar in tako vendarle še noče izpasti.

Clark s tem dokončno opravi v četri pesmi, ki deluje kot učinkovit intermezzo, a hkrati morda eden zadnjih krikov acid preteklosti pred novim velikim razkritjem, ki se izriše v obliki sledeče pesmi, Open.

Pri tej na dan priplavajo novi akustični elementi, na čelu z drugim velikim presenečenjem plošče - v ospredje potisnjenim vokalom Martine Topley Bird. Če Clark pri pesmi Open skozi krožečo formo posameznih zvokov še ne razkrije do zdaj skritih avtorskih potencialov, pa nov ustvarjalni kurz v najlepši maniri izriše že naslednji komad, Secret. Melanholična pop tema v slabih štirih minutah kar trikrat zamenja preobleko. Znotraj te pesmi se tako sprehodimo od liričnega uvodnega dela, v katerem ponovno blesti Martina Topley Bird in katerega melodično linijo bi najverjetneje z zavistjo poslušal dvojec Goldfrapp; mimo ritmičnega preloma, s katerim Clark pokaže, da nekako lovi vesoljski priključek s kolegom iz Warpa, Flying Lotusom; pa do ritmične in kasneje še melodične razgradnje. Vsekakor vredno ponovnega in ponovnega poslušanja.

Za oddih od pravkar slišanega, nas v tančico nadaljnega eksperimentiranja in ustvarjanja drugačnih zvočnih pokrajin ovije pesem Ghosted. Tej pa sledi še en neposreden dokaz, da se Clark podaja v zanj neznačilne vode - pesem Black Stone. Ta bi sicer nemara primernejše mesto kot na albumu Iradelphic našla v enem od čustvenih premorov med dialogi v kakšni izmed hollywoodskih dram, vseeno pa solidno deluje tudi kot napoved zadnjega zasuka na plošči.

Sledi namreč sklop treh pesmi, v katerih poslušamo tri variacije na eno, relativno preprosto, pop temo. V prvem pasusu jo Clark trasira z zdaj ne več presenetljivimi akustičnimi sredstvi. Nato ji v drugi polovici prvega dela doda ritem, ki pa žal preveč spominja na generični breakbeat, kot ga poznamo oziroma smo se ga preobjedli že v zlatih časih te zvrsti.

V drugem pasusu Clark poskusi z ritmičnim zasukom, ki se na prvi posluh zdi zanimivejši, a se ga že pred polovico komada docela naveličamo. Ko pa na tej točki Clark v mix pripelje še ženski ponavljajoči se vokal, sem se zaskrbljeno vprašal, ali nemara poskuša sestaviti novo himno za katerega od prihajajočih nogometnih prvenstev?! Banalno!

V tretjem pasusu ob odsotnosti ritmov vendarle ugotovimo, da nastavek za "triptih" The Pining v resnici niti ni tako slab, a Clarku iz njega žal ni uspelo iztisniti česa več.

Potem ko smo jadrali s pomočjo različnih, a večji del prijetnih vetrov, se nam je zjebal kajt - in komad Broken Kite Footage je kot nalašč za to, da po poti domov še enkrat premislimo, kaj se nam je do tedaj zgodilo.

Pod črto bi lahko rekli, da Clark po eni strani preizprašuje svojo preteklost, po drugi pa se s ploščo Iradelphic podaja tudi v vode, v katerih ga do sedaj nismo bili vajeni.

A če pri ultimativnem rajcu - delati nalezljiv pop - premnogim elektronskim producentom gladko spodleti, je pričujoča plošča konkretna in dostojna vaja v premetavanju večnih vzorcev. Zato se ne bi čudil, če bi v prihodnosti tudi v teh okvirih slišali še kakšno novo Clarkovo pesem.