AD 93, 2022

Osrednji recenzentski termin tokrat posvečamo nekakšnemu glasbenemu oksimoronu. Album Conduit, prvenec Cobyja Seya, je namreč težko predstavljiva gmota udobnega hrupa. Je nenavadna mešanica industrijskega, hladnega hreščanja, tuljenja siren in hkrati nečesa razsvetljenega in ambientalnega. Plata je izšla pri založbi AD 93, do leta 2020 mnogim poznana po imenu Whities. Coby Sey z njo sodeluje že od svojega prvega projekta in je tako kot založba nastanjen v Londonu.

Grizenje, praskanje, škrtanje in cukanje so mačji kašelj v primerjavi z živčnostjo atmosfere, ki obdaja album Conduit. Hladno cviljenje sirene nas počasi spusti v temne kotičke avtorjevega uma, od koder štirideset minut ni mogoče ubežati. Sey vzpostavi gosto atmosfero, ki jo mojstrsko upogiba glede na svoje sporočilo. To mu uspe predvsem z električnimi bobni in nenavadnimi sempli, s katerimi gradi ritem kot glavno komponento ozadja. Na prvi posluh tako plata spominja na eksperimentalno elektroniko, napolnjeno z industrijskimi zvoki, ob katerih se vokali nenehno lepijo na ozadje in z njim postajajo eno. A na dan lezejo tudi nekoliko bolj klasično ambientalni zvoki, skovani na klaviaturah. Na komadih, kot sta Etym in Response, se pridruži saksofon, inspiracijo zanj pa glasbenik črpa iz glasbe nedavno preminulega ameriškega saksofonista Pharoaha Sandersa. 

Kontraste povezuje Seyeva hladna in vztrajno monotona spoken word poezija. Recitiranje poezije je ključen in hkrati morda nenavaden element, ki ga avtor v večji meri kot kdaj prej na svoji ustvarjalni poti uporabi ne le za izpoved, temveč tudi kot sam del glasbe. Vokali so pogosto stišani, besede se stopijo z ozadjem in glas, sedaj komaj razpoznaven, postane del ritma in melodije. To zlepljenje hladnih vokalov z ozadjem Sey izvede brezšivno, čeprav se to ob pogledu na samo poezijo zdi nemogoče. Poezijo namreč pogosto prebiramo brez misli na njeno ritmičnost. Mist Through the Bits je edina skladba, pri kateri lahko govorimo o konvencijah, kot je refren. Očitno je, da ima mladi ustvarjalec poleg skladanja velik talent za rapanje, čeprav ob njegovi glasbi morda težko govorimo o rapu ali hiphopu. S smislom za ritem in njegovo preobrazbo albumu doda spevni moment. Zvok je močno zaznamovan z učinkom razslojenosti oziroma nekakšnega odmeva vokalov. Besede s tem poslušalca povabijo v trans, ki se ga otrese, ko se številni glasovi ponovno združijo v enega. Avtor s tem poslušalčevo pozornost pritegne k idejam, ki jih želi poudariti. 

Zdi se, da so v ospredju ideje o razmerju med človekom in strojem ter vprašanje, kako novodobna tehnologija zaznamuje modernega človeka, morda najočitneje v komadu Night Ride, ki z industrialnimi sempli opomni na bitje srca. Čeprav nas tehnologija danes spremlja povsod, pa na albumu počasi postaja vse bolj jasno, da je v središču glasbenikove misli človek. Njegovo idejo bi najlažje pojasnili z angleško besedo »sonder«, ki označuje nekakšno hipno zavedanje, da je vsako življenje zapleteno. Večplastnost človeka se v glasbi zrcali, kadar se različne plasti spajajo v vedno nove oblike. Človek je spremenljiv in svoj pogled preusmerja iz sedanjosti v preteklost in prihodnost, ki naj bo vključujoča. 

Nova izdaja je v primerjavi s prejšnjimi deli Cobyja Seya svobodnejša, eksperimentiranje se zdi potencirano, klasična estetika in priljudnost pa sta na drugem mestu. Novoodkrita svoboda odpre prostor pristnejšemu in celovitejšemu iztisu avtorjeve ustvarjalnosti, predvsem pa njegove notranjosti. Album bi lahko izpadel monotono, a glasbenik to obide z občutkom za kompozicijo, v katero vnese tudi minimalistične trenutke. Po drugi strani lahko prvič v njegovi diskografiji slišimo tudi hrušč, ki se kot rdeča nit dosledno vleče skozi ploščo. 

Conduit nedvomno sodi med zahtevnejšo glasbo, a je tudi album, ki ga je težko nehati poslušati. Glasba Cobyja Seya je bistroumna in obravnava teme, ki so ključne za današnji čas, glasbenik pa se pri tem igra z elektroniko, za katero lahko morda pričakujemo, da bo v prihodnosti postajala vse bolj izrazita. A kot pravi glasbenik v skladbi Permeated Secrets, mu ni mar za všečnost njegove glasbe, unikatnost pa se tako ali tako razvije v svobodi.