Relapse, 2019

V tokratnem kritiškem terminu Tolpe bumov se spuščamo v mrko, lepljivo in gosto močvirnato globel, iz katere zadnje čase židko kipijo prav takšne zasedbe, kakršne v pospešenih obratih pogosto navrže tudi frekvenca Radia Študent. Tudi v sprijeti metalni glasbi se poplave čez rob kar vrstijo, filtri so posledično preveč prepustni in dotrajani, umi pa toliko zamegljeni, da bi težko razdelali in opredelili vse aktualne death metal revivaliste. Večkratna ujetost v staro šolo death metala se pogosto izkaže za sicer kvalitetno godbo, ki pa kmalu pokaže tudi pomanjkanje lastnega izraza in značaja. Seveda obstajajo izjeme in nekatere izmed teh izjem bodo gotovo deležne mesta to soboto v DJ Grafitih o založbi 20 Buck Spin, pri kateri so svoj čas domovali tudi protagonisti tokratne Tolpe bumov. In čeprav gre za svojevrstne veterane, smo morda potrebovali ravno revival stare šole death metala, da bi bend Coffins med vsemi brbotavimi podtalnimi metalskimi lužami končno dojeli kot neke vrste posebnost.  

Japonski Coffins nikakor niso pionirji znotraj polij ekstremnih glasb. A svoj unikaten spoj death metala in dooma oziroma death dooma bend rafinira že več kot dve dekadi. Po neštetih split izdajah, denimo z Unholy Grave, Warhammer, Stormcrow in drugimi bendi ter po štirih dolgih albumih, se je kvartet iz Tokia zaenkrat na naših valovih oprijel le metaldetektorskih terminov oddaj, če izpustimo nedavno reportažo z Bloodshed Festa v nizozemskem Eindhovnu, v sklopu katerega je četvorka tudi v živo potrdila svojo posebnost in brez dvoma poskrbela za enega izmed vrhuncev festivala. Postava, ki jo sestavljajo Uchino s kitaro in vokalom, Satoshi za bobni, Tokita z vokalom ter Koreeda z basom in vokalom, je od nedavnega bogatejša še za svoj peti dolgometražec Beyond the Circular Demise, ki je izšel pri založbi  Relapse. Coffins se svežim poznanstvom morda ne bodo zdeli kakorkoli prelomni ali posebni, a zasedba, ki že od leta 1996 nevarno rokuje s prežečimi ekstremnimi žanri, z vsakim prisluhom njihovim novejšim in starejšim albumom dokazuje nasprotno. Starošolski je v prvi vrsti njihov duh in takšni sta tudi njuni trma in naravnanost. To kvartet pooseblja bolj kot karkoli drugega. Pa tudi produkcija jim pri tem ne hodi v napoto. Tako so Coffins lahko najprej neposredno primitivni kot denimo v začetku komada Forgotten Cemetery, kasneje pa doomersko razpuščeni in ohlapni ali tudi podivjano grindersko ekspresni, vse v izrazito spontanem tonu enega samega komada, ki ga groba produkcija ne zmore izumetničiti.

Peta plošča japoncev Coffins dokazuje dovršeno zgradbo komadov, ki jih bend sestavlja iz vplivov različnih vetrov. Očiten je predelan srednje hitri pulz floridskega death metala, ki so ga po svoje že obračali tudi legendarni Britanci Bolt Thrower. Tukaj so tudi gruvaška sukanja v stilu Asphyx in napadalna nepredvidljivost starih Incantation ali Autopsy. Skratka, Coffins izbljunejo lepo količino menjav stilov že kar znotraj samih komadov. Gromki in nedefiniran Tokitin growl se poleg dlje donečih rjovenj oglasi ob ritmičnih prelomih in menjavah z neprecenljivmi kratkimi rezi, ki lahko napovedo tudi Uchinovo hripavo zmikavtsko solažo ali stojijo kot vpad v poudarek novega skupnega začetka. Pravi dokaz tega je skladba Impuritous Minds, ki vključuje tudi obvezne bobnarske helikopterske prelete, ki naznanjajo nestabilno vojno stanje številnih možnih zaključkov. A vse pretrese in preobrate zadržuje bogata zvočna barikada. V tri četrt ure nam Coffins servirajo dodelano težko godbo, ki zaudarja po počasi gomazečih doomerskih rifih, srednje hitrih deathmetalskih gruvih, rafalih grinda in še čem. Povedano drugače – z albumom Beyond the Circular Demise bodo na svoj račun prišli vsi odprti zapriseženi doomerji, manj tehnični death metalci, utrujeni grinderji pa tudi ves zvijačen pankeraj. Konec koncev - vse to je rokenrol!