Mute, 2014

Temnopolta Kanadčanka »Al Spx«, ki trenutno ustvarja v Angliji, deluje pod umetniškim imenom »Cold Specks«. Svojo glasbo Al označi precej natančno kot »doom soul«. Njen spiritualen slog kot dopolnitev dobro opišemo tudi s tekstom pesmi »Holland« : »… we are many … and in the dust we´ll all return …« z njenega debitantskega albuma.

»I Predict a Graceful Expulsion«, intimen prvenec s primesmi gospela in folka iz leta 2012 kljub bendovski zasedbi v osnovi zveni precej kantavtorsko, na novo izdanem albumu »Neuroplasticity«, ki ga predstavljamo v nocojšnji Tolpi bumov, pa so glasbeni angažmaji bogatejši. Album v naslovu implicira možgansko sposobnost reorganiziranja in formiranja novih nevronskih povezav in tako je tudi Cold Specks napovedala premik k novi estetiki in zvočni reorganizaciji. Esenca, to so gladek soul vokal in intimna besedila, je ostala, medtem ko se iz ambicioznega pop folka bend zavije v trše zvoke, kar se izkaže že v prvem komadu. 

»A Broken Memory« odpre album z obetavno in intenzivno inštrumentacijo. Med suverenim vokalom in razgibanimi bobni se sproti in vedno glasneje kot odgovor ovija in odbija zvok trobente. Na žalost se album premalo nadaljuje v podobni maniri, saj še vedno vsebuje veliko delov s premalo izkoriščenimi inštrumenti. Marsikje med kitarskimi ubiranji, ki preidejo v rokerske eksplozije, zaveje vpliv »Jeffa Buckleya« z albumom »Grace«, na primer v singlih »Bodies at Bay« ali pa v »Absisto«, ki preseneti z bombastično eskalacijo. Venomer spreminjajoča se dinamika in razpoloženje prideta do izraza tudi v skladbi »A Formal Invitation« z offbeat bobnarsko intervencijo.

Na albumu se pojavi tudi prepoznaven raskav vokal Michaela Gire, osrednje sile skupine »Swans«, ki se zdi, da ni prispeval le vokalov, ampak je tudi vplival na celotno zvočno podobo. No, je že tako, da sodelovanje z glasbenikom takega kova s seboj prinese še kaj več kot zgolj gostovanje v dveh komadih. »Al Spx« je s priredbo njihovega komada »Reeling the Liars« pokazala naklonjenost do tovrstnega ustvarjanja, v letošnjem letu pa je gostovala tudi na njihovem zadnjem albumu »To Be Kind«. V »Exit Plan« se tako nežno kitarsko ubiranje tekom besedila »death is swalowed up by victory« spremeni v srhljivo brbotanje z Michaelovim petjem v oktavi. Zaključek »A Season of Doubt« deluje kot ambivalentno nasprotje uvodne skladbe, z minimalističnim zvokom trobente in klavirja in je tudi v zvočni podlagi čisto drugačna od ostalih skladb. In ravno ta, na površju umirjena skladba, kot druga gosti Michaelov vokal, ki se srhljivo in že napol govorjeno napeto plazi: »and we move like wolves in a bleak night«. V tej skladbi se vokala zlijeta v eno in odlično pričarata temačno razpadanje, ki se zaključi z enim samim nizkofrekvenčnim in komaj slišnim klavirskim tonom.

35-minutni izdelek zdrsi skozi ušesa kar hitro. Med skladbami doživljaš deja-vuje in ni povsem jasno, ali zaradi zapomnljivih vokalnih linij ali pa zaradi aranžmajev, ki nekako ne zakorakajo preveč v območje nelagodja oziroma eksperimentacije, ampak se držijo preizkušenih form, postavljenih v nove kontekste. Po več poslušanjih ne doživiš razsvetljenja, vendar pa je album dovolj večplasten, da vsakič znova odkriješ kak nov impresivno razširjen del ali sprehajanje trobente, sintetizatorjev in pihal v ozadju. 

Skladbe vsaka zase ne izstopajo posebej, ampak so del celote, del nenehno spreminjajočih se vzdušij. In zanimivo, da najbolj občudujoče dele te plate najdemo ravno tam, kjer glasbeniki hodijo po robu svojega siceršnjega ustvarjanja. Tam, kjer se srečajo intenziven in eleganten vokal Al Spx, eksplozivne rokerske drame in zadušljivi in ambiciozni, od Swansov navdahnjeni deli. Deli, kjer so glasbeniki stopili v neznano, izstopajo. Konformizem se pač ne izplača, vsaj v glasbi ne, saj se take skladbe preprosto potopijo in jih na površje ne privzdigne niti žametni glas.