52Hz Records, 2023

Ime Colin Stetson vam morda zveni znano zaradi katerega od njegovih obiskov v Sloveniji, kakšnih filmskih glasbenih del ali pa katerega od številnih sodelovanj – recimo s Tomom Waitsem, Sinead O'Connor, The National, Loujem Reedom, Feist, Godspeed You! Black Emperor in LCD Soundsystem ter turanja z zasedbama Arcade Fire in Bon Iver.

Morda pa vas je kdaj povsem nepričakovano presenetil posnetek Stetsonovega nastopa. Če pojava saksofonista, obdanega s kontaktnimi mikrofoni, napeljanimi okrog njegovega trupa, vratu in na več točkah inštrumenta, ki lovijo glasbenikovo krožno dihanje s sočasnim vokaliziranjem, harmoničnim pihanjem in ritmiziranjem z dotikanjem delov inštrumenta, sleherne gledalke oziroma poslušalke ne prevzame s pulzirajočo atmosferično muziko, učinkuje najmanj tako, da lahko občudujemo Stetsonovo tehnično dovršenost in v mislih premlevamo leta vloženega truda v izpopolnjevanje takšnega pristopa k one-man-band koncertiranju.

Zdi se, da je inštrument postalo kar celotno Stetsonovo telo, ki združeno z nekoliko okornim basovskim saksofonom sodeluje v teh vidno fizično izčrpljujočih nastopih. Naprezanje obraznih mišic, podlahti in ligamentov v zapestjih na primer pušča otekline ali bolečine in glasbeniku odreja določen čas rehabilitacije, kar odpira še eno razsežnost tovrstnega stila igranja in tudi vprašanja o vztrajanju pri njem, četudi prinaša določeno stopnjo nelagodja in morebitne trajnejše posledice.

Radijski kolegi so v preteklih prispevkih že poudarili vpetost Colina Stetsona v glasbeni mainstream in pop podobo njegovih kompozicij, kar je tudi botrovalo k učvrstitvi glasbenikove prepoznavnosti. Skozi leta je razvijal svojo sonično prezenco, ki je težko zamenljiva in je razvidna predvsem na solističnih albumih. V tem plošča današnje Tolpe bumov po recepturi od dosedanjih Stetsonovih del ne odstopa dosti. Poseben je predvsem vzvod njenega nastanka.

When we were that what wept for the sea je plošča posvečena saksofonistovemu preminulemu očetu. Običajen, strukturiran pristop k procesu ustvarjanja je tokrat zamenjala nuja po izražanju, ki je vodilo do izbruha šestnajstih liričnih skladb. Začenši z The Lighthouse I se pesmi na albumu večkrat povežejo z žarečim snopom luči, ki veje iz svetilnika in pomaga varno usmerjati plovila, kar si lahko razlagamo tudi kot iskanje mirnega pristana za spomin na očeta. Tri od petih pesmi, ki nosijo imena oštevilčenih svetilnikov, so sodelovalne in v tem izstopajo od ostalih kompozicij, ki se dobro pretakajo in odsevajo medsebojno povezanost.

Z vdihi, raznimi grlenimi vibracijami in podobnimi tehničnimi detajli, nastalimi brez nasnemavanja, obogaten zvok staplja v hipnotične pesmi, ki so grajene na krožečem ponavljanju, a kljub temu do zadnjega utripa držijo pozornost. Telesnost Stetsonovega igranja morda najbolj pride do izraza v komadu Behind the sky, ko je v svoji masovnosti slišna vsa zvočna mašinerija, s hreščečimi vzkliki pa skladba prevaja tudi večplastnost žalosti, nemoči in osvobajanja od omenjenih občutkov.

Morja že od nekdaj burijo domišljijo. Med srednjeveškimi in renesančnimi poskusi mapiranja so se v morjih in oceanih znašla raznotera bitja – med njimi tudi ihtiokentaver, ki igra violo na območju Skandinavije flamskega kartografa Abrahama Orteliusa  v eni od izdaj njegovega zemljevida Theatrum Orbis Terrarum, ki velja za prvi svetovni atlas. Oceanske globine še vedno ostajajo skrivnostne, izrazito in hitro pa je manjšanje biotske raznovrstnosti morskih organizmov zaradi človeškega poseganja v njihova bivalna okolja in podnebnih sprememb. Žalovanje za bližnjo osebo, ki je prisotno na plošči When we were that what wept for the sea, se razteza in objema tudi izgubljene živalske in rastlinske vrste, plošča sama pa v Stetsonovem korpusu del morda še najizraziteje kaže ustvarjalčevo pretanjenost.