Hyperdub, 2014

Založba Hyperdub ima v kontekstu premikov na področju elektronske glasbe posebno mesto. Nekaj ključnih korakov je storila že v svojih prvih letih delovanja – Burial, Kode9, Ikonika, The Bug in podobni kalibri so producenti, ki so postavili standard te londonske založbe zelo visoko. V desetih letih obstoja pa med njenimi varovanci praktično ni takega, ki ne bi postal veliko ime v svetu elektronske glasbe. Če seštejemo vse našteto, je jasno: ta založba praktično nima izdaje, ki bi razočarala.

Cooly G, kateri posvečamo današnjo Tolpo bumov, domuje na založbi Hyperdub od leta 2008. V svojih začetkih se je podpisala pod nekaj komadov, ki so pristali med klasikami raznih odvodov bass glasbe s konca prejšnjega desetletja. Vrline njene muzike so bile predvsem subtilnost, spevnost in občutek za križanje žanrov. V house, ki je prevladoval v njenem opusu, je spretno vpletala zadnje krike takratne glasbene mode. Iz vseh naštetih razlogov je zato logično, da smo izpod prstov Marrise Campbell pričakovali izdelek, ki bo – če nič drugega – vsaj zanimiv.

Kot Cooly G zatrjuje v intervjujih, je ploščo Wait 'Til Night posvetila svoji senzualnosti, šlo naj bi za neke vrste odo njeni čutnosti. Campbell je na zelo prvožogaški način v ospredje potisnila logos in svoj glas, ki se je – kot smo lahko videli na njenih prejšnjih dolgometražnih in kratkometražnih izdajah - bolje obnesel zgolj kot kulisa in instrument za ustvarjanje repetitivnih motivov. V prvi plan tokratne izdaje pa glasbenica postavlja svoj podpovprečni vokal, ki bi ga lahko rešila vsaj z nekoliko več zvočne manipulacije, a ga raje ohrani v prvotni obliki. Tako glas ni instrument, temveč medij za neposredno serviranje besedil, ki se še najbolj spogledujejo z RnB-jem. V času avtorjev in avtoric, kot je FKA Twigs, ki RnB kažejo v novi, sveži luči in vabijo k ponovnemu razmisleku o tem žanru in njegovih potencialih, je takšno potezo Cooly G zelo težko razumeti. Spomnimo se še mojstrskega remiksa komada Jeremiha z naslovom Fuck You All The Time izpod prstov Shlohma, kateremu je pohotnost besedila te skladbe uspelo odlično preliti tudi v glasbeni izraz. Po takih presežkih, ki smo jim priča v zadnjih nekaj letih, je razočaranje ob poslušanju najnovejše plošče Cooly G še toliko večje.

Zvok na albumu Wait 'Til Night ne ponuja svežine v kontekstu dosedanjega ustvarjanja Marrise Campbell, komadi so narejeni po šabloni, natančneje: imajo strukturo predvidljivega popa. In zgolj znotraj slednjega ima ta drugi dolgometražec Cooly G nekaj potenciala, ki ga tako vztrajno poskušamo najti. Večina komadov na njem deluje kot readymade izdelki, po tekočem traku narejene skladbe, kar pa prikazuje založbo Hyperdub, ki se je odločila tak izdelek izdati, že kar kot glasbeno tovarno, ki ima ambicije plasirati svoje varovance na širši trg in pokukati še kam drugam kot samo na prednjo stražo elektronskega podtalja.

Če bi se katera od dvanajstih skladb, ki tvorijo plato Wait 'Til Night, znašla na kakšnem drugem glasbenem izdelku te glasbenice, bi še imeli razlog, da bi se malce zahihitali in se pozabavali ob naivnih tekstih ali catchy melodijah. Tudi dve bi bili še sprejemljivi. Toda ustvariti celoten album v enaki maniri in pri tem ohraniti razgibanost glasbe, je izziv, ki mu Cooly G ni kos. Tisto, kar ji lahko še najbolj očitamo, je dejstvo, da je album, ki ga posveča svoji seksualnosti in občutkom, tako brezčuten in hladen. Od izdelka, v katerem avtorica tako rekoč razkriva svojo intimo, bi pričakovali neprimerno več drznosti. Zvok je večinoma prazen, besedila pa niti ne pocukrana, temveč dolgočasna in predvidljiva. Jasna pa je ena stvar: Cooly G si je za bodočnost zastavila težko nalogo. Njen naslednji izdelek bo moral biti prekleto dober, če bo hotela popraviti vtis, ki ga je pustila z albumom Wait 'Til Night.