Endless Process, 2021

Naslov petindvajsetega albuma Cristiana Vogla se sliši tako pompozno, da ga bržkone ne gre jemati preveč resno. Za nameček čilsko-britanskega producentskega veterana nikoli nismo eksplicitno povezovali s tem elektronskim podžanrom, ki je konec prvega desetletja v novem tisočletju na sceno izstrelil Rustieja, Zombyja in Hudsona Mohawka. Verjetno pa se ne bi preveč zmotili, če bi pomislili, da je Vogel s svojimi ritmičnimi upogibankami, ki se niso držale pravil takratne klubske elektronike, navdihnil vsaj nekaj najvidnejših predstavnikov wonkyja. Ampak Vogel se z naslovom najbrž niti ni želel navezovati na ta specifični glasbeni pojav, vsaj ne skozi prizmo izraza, s katerim bi se sicer našla kakšna podobnost. Verjetno je prej ciljal na tiste namere wonkyja, ki so pomagale odpreti vrata dekonstrukciji do takrat prevladujočih plesnih elektronskih žanrov in postklubski elektroniki. To pa je zato, ker je novo ploščo posnel med lanskim marcem in oktobrom, nato povezal z razmislekom o tem, v kakšni obliki bo klubska glasba živela naprej, če se klubsko dogajanje ne bo vrnilo v stanje, kot smo ga bili vajeni pred lanskim februarjem. Že v naslovnem komadu se vpraša: »Bomo plesali s hrasti, če bodo vrata klubov ostala zaprta?«, ta razmislek pa podpre tudi z glasbo, ki je bolj kot za klubsko veseljačenje primerna za introvertirano poplesavanje v gozdu ali pa domači dnevni sobi.

No, Vogel je imel s klubsko glasbo vedno nekakšno »love-hate« razmerje. Po tem, ko ga je v drugi polovici osemdesetih po krajši avanturi s punkom najprej omrežil acid house in nato še techno, je leta 1990 objavil prvenec, ki je po eni strani vzbudil radovednost elektronskih radovednežev, po drugi pa privržencev techna, dasiravno med izrazoma takrat še ni bilo tako očitnih ločnic. Ne preseneča, da je zato pozneje začel sodelovati z legendarno, za avanturistično elektroniko specializirano založbo Mille Plateux, nato pa še s tehnaškim Tresorjem, pod okriljem katerega je preživel svoje klubske vrhunce.

Njegovo občinstvo se je še bolj razširilo konec devetdesetih, ko sta z Jamiejem Lidellom sestavila avantpop elektronski dvojec Super_Collider, ves ta čas pa je ob strani snemal tudi solistične plošče, ki so jih glasbeni pisci zaradi njihove žanrske izmuzljivosti preprosto okarakterizirali kot IDM. No, že takrat je bilo jasno, da Vogel z Warpovo linijo IDM-producentov razen samosvojosti nima veliko skupnega. S svojo estetiko je bil vedno bliže takrat aktualnim nemškim producentom, predvsem tistim, ki so izhajali iz dubovskega techna, je pa hkrati res, da si je Vogel tudi tega razlagal zelo po svoje. Počel je nekaj avtentično svojega, kar je verjetno tudi razlog, zakaj se je vsaj s solističnimi ploščami vedno znašel nekje na robovih elektronske scene, praviloma rezervirane za tiste, ki so v glasbi iskali izvirnost. No, ker je bilo na uniformiranih plesiščih za tako glasbo vse manj prostora, se je klubske scene počasi naveličal – in ta verjetno njega. Zato je najprej začel sodelovati s koreografi in gledališčniki, ki so bili za njegova zvočna eksperimentiranja mnogo bolj odprti, nato pa se je v prejšnjem desetletju lotil še elektronike po vzoru musique concrete in avantgardnih skladateljev iz dvajsetega stoletja, katerih nauke je sicer priložnostno uporabljal že prej. Z vidika klubske elektronske scene so ga te avanture potisnile še nekoliko bolj na rob, vprašanje, ali ga bo nova plošča vrnila tja, kjer je nekoč že bil, pa za zdaj ostaja odprto.

Po nenavadno skromnih prvih odzivih se zdi, da izdaja Rebirth of Wonky ne bo bistveno spremenila Voglove pozicije na sceni. Resda se s svojo glasbo ni nikoli opiral na trende, toda v svojih najboljših letih je skoraj z vsako ploščo ponudil nekaj novega, drugačnega in drznega, za novo ploščo pa se zdi, da smo vse to že slišali. Morda ne v taki obliki in morda ne na njegovih ploščah, ampak težko je pričakovati, da bo z razmeroma prežvečeno vsebino nagovoril sledilce aktualnega elektronskega dogajanja. To samo po sebi ne pomeni, da je plošča slaba. Atmosfersko zvočno teksturiranje in utekočinjanje ritmov po vzoru dub techno institucije Basic Channel ukroji po najvišjih standardih. Nič drugače ni s super_colliderskim elektronskim funkom ali pa okisanim electrom po vzoru Drexciye. Vse je narejeno po najvišjih poznavalskih zapovedih, toda zaradi poplave sorodne glasbe Voglovi eksperimenti zdaj nimajo več takega učinka, kot so ga imeli pred dvajsetimi leti. Po drugi strani je res, da to morda niti ni bil njegov namen. Ker si je po sili razmer moral doma urediti začasni studio, je večino glasbe posnel z modularnim sintom, pri čemer prostih, intuitivnih in improviziranih seans večinoma ni bistveno dodatno urejal. Če sta bili eksperimentiranje in ustvarjanje novih zvokov nekoč sestavni del njegovih drznih kompozicij, se z novo ploščo zdi, da je eksperimentiranje namenjeno samo sebi, ideje pa se zaradi zgoščenosti skoraj povsem izgubijo. Sam pravi, da s ploščo ni nameraval vzbujati nostalgije, toda verjetno bo z njo dosegel prav ta učinek, saj bo nagovorila predvsem poslušalce, ki pogrešajo elektroniko iz devetdesetih let in z začetka tega tisočletja.