Crywank: Just Popping In To Say Hi + Full of Hell: Garden of Burning Apparitions

Recenzija izdelka
26. 10. 2021 - 19.00

Crywank: Just Popping In To Say Hi (samozaložba, 2021)

V nocojšnji Tolpi bumov bomo prisluhnili dvema platama, ki prihajata s popolnoma različnih glasbenih polov – čeprav ne bi bilo nič čudnega, če bi oboževalci ene poznali tudi drugo zasedbo. 

Začnimo torej s Crywank, dečki iz Manchestra, ki so si za svoj projekt nadeli najmanj posrečeno možno ime, a se pod njim ponosno predstavljajo že dobro desetletje. Za poimenovanje in večino besedil je odgovorna gonilna sila benda, Jay Clayton, ki je večino kariere sodeloval še z bobnarjem Danom Watsonom in basistom Tomom Connolyjem. S slednjim sta ustvarjala glasbo, ki zveni kot folk, a se obenem ne jemlje resno, zato se ju je prijela oznaka antifolkCrywank se je tako predstavil sceni tako rekoč umirjenih pankrtov, na kateri so že ustvarjali bendi, kot je Andrew Jackson Jihad. Bendov nišni fanbase se je povečal in utrdil z izdajo albuma Tomorrow Is Nearly Yesterday And Everyday Is Stupid leta 2013. Da pa je plošča, ki ob kitarski spremljavi obravnava najstniške teme z dobro mero cinizma, pri bivših emotih pridobila kulten status, je bistveno pripomogel tudi YouTubov algoritem. 

Po nekaj letih delovanja pa je Jay začutil, da s Crywankom nima več ničesar za povedati in tako je leta 2020 naznanil, da bo projekt opustil. Vendar se njegova zgodba ni končala in leto kasneje se je vrnil z novico, da bo tokrat sam s pomočjo prijateljev pripravil nov album, naslovljen Just Popping In To Say Hi, svojo prvo solo izdajo po letu 2012. Tako se je odločil zaradi pešajočega duševnega zdravja in požara v stanovanju, zato je bil album sprva namenjen donacijam, ki bi pokrile materialno škodo. Kljub temu na plati ne slišimo nikakršnih neposrednih sklicevanj na nesrečo, ki je prizadela Jaya, temveč se vračamo k poznanemu kantavtorskemu utapljanju v melanholiji. 

Najbolj prisotne albumske tematike so stara prijateljstva, ki niso več to, kar so bila, frustracije ob pomanjkanju motivacije za pisanje pravih pesmi in občutenje izgubljenosti, ko se Jay začenja pomikati proti drugemu koncu odraščanja. Glasbenik je med drugim kritičen do komercializacije samooklicanih punkerskih bendov, ki se zadnje čase dogaja na britanski sceni. Roga se jim, vendar pa naslavlja tudi sceno, ki ji sam pripada. Priljubljenost anti-folka in folk punka se je bistveno zmanjšala, ko so se zasedbe, ki so ustvarjale v prejšnjem desetletju, začele počasi poslavljati ali pa so se oddaljile od svojega prvotnega zvoka. Vse to pa vpliva tudi na dejstvo, da je za najnovejši album Crywank slišalo precej manj ljudi. Tedaj je že postalo očitno, da se Jayeva glasba ne bo več širila dlje od ušes izgubljene generacije bivših najstniških upornikov prejšnjega desetletja.

Zato se tudi glasbeno Just Popping In To Say Hi ne odmakne bistveno od že znanega zvoka Crywank. Nežnemu kitarskemu preigravanju se občasno pridružijo še tolkala, ponekod tudi bas, instrumentale pa spremlja čustveno petje. Le včasih se dinamika komada spremeni, da postane živahnejši ali pa celo intenzivno punkovski. Album ostaja zvest zvoku, ki nam ga je Jay predstavil že pred enajstimi leti, a mu z različnimi sodelovanji doda svež priokus. Z novo plato se Crywank opredeljuje kot eden najprepoznavnejših in do neke mere tudi najvplivnejših projektov mlajše DIY-generacije, s tem pa lahko upravičeno pritegne pozornost utrujenih sanjavih ušes.

 

Full of Hell: Garden of Burning Apparitions (Relapse Records, 2021)

Mnogi, ki se ob meglenih jesenskih jutrih ali zaspanih večerih naposlušajo hrepenečega glasu manchestrskega trubadurja, si čez dan morda poželijo silovitejših zvočnih podvigov in zato prisluhnejo tudi zasedbi Full of Hell. Publiki obeh projektov družijo, če nič drugega, zelo nazorna levičarska načela in DIY-mentaliteta, ki spremljajo obe zasedbi.

Intervju z Dylanom Walkerjem iz Full of Hell
 / 31. 7. 2019

Full of Hell prihajajo z druge strani luže in so tako kot Crywank na sceni že od leta 2009. Začeli so kot powerviolence bend, se nato pomaknili bliže grindcoreu, na zadnjih dveh platah pa že pošteno eksperimentirajo z noiseom. Do tega jih je morda privedlo sodelovanje z japonskim noise umetnikom Merzbowom in sludge zasedbo The Body, s katerima so izdali dve plati. Vpliv obeh ustvarjalcev je možno slišati na njihovem zadnjem albumu Garden of Burning Apparitions, ki so ga izdali na začetku oktobra. Album lahko precej preseneti, saj se Full of Hell s hrupnimi podvigi tokrat ne le spogledujejo, temveč jim namenijo celo več komadov. Poleg nojzanja kitarsko vežbanje na trenutke postane zelo ritmično kompleksno in spomni že na kake Frontierer. V tej kakofoniji rifov in blast beatov se razkrivajo vokali Dylana Walkerja, ki močno obsoja religije, spopada pa se tudi z dejstvom, da je smrt neizbežna. Eksperimentiranje s hrupom ter dinamičnost, ki se ne omejuje na klasične strukture žanra, v katerega se načeloma bend umešča, se na novi plati obneseta še bolje kakor na zadnji, Weeping Choir. Tako novi album hitro pritegne pozornost marsikaterega kritičnega poslušalca ostrejših glasbenih žanrov, saj bend predstavi svoj zvok z odlično produkcijo in snovanjem pesmi. Točno vedo, kam postaviti eksplozivne blastbeate, kam zabetonirati težke breakdowne in kako peljati sicer kratke skladbe, da bodo zvenele zadovoljivo. S tem se Full of Hell utemeljijo kot izredno konsistenten bend ter ena najbolj relevantnih skupin temačnega podtalja v zadnjih desetih letih.

 

Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness