The Spheres, 2018

Življenje svetlobe zadeva fascinacijo in skrivnost. Vprašanja, kdaj se svetloba rodi, kako umira in zakaj dokončno zamre, se povezujejo z neotipljivo lepoto narave, in ne zgolj hladnimi odgovori znanosti fizike. Umetnost je tista, ki mora s svetlobo in vsemi njenimi alegoričnimi pomeni zapolniti puste vrzeli racionalizma. Na tem mestu nastopi pesnik magične apokalipse David Tibet, ko s kolektivom Current 93 dejstva obstoja in predvsem slovesa svetlobe postavi v tematsko središče nove plošče The Light Is Leaving Us All, ki se ji posvečamo v tokratni Tolpi bumov.

Zasedba kultnih razsežnosti Current 93 je dejavna že od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. In čeprav si korenine deli z bendi, kot sta Throbbing Gristle ali Nurse With Wound, torej bendi ogromnega slovesa v industrial in nojz izrazju, so se glasbeni poganjki zasedbe hitro usmerili proti drugi žanrski luči in pognali nove, temačne folkovske sadove. Ti so jih vodili v hibridno spajanje mnogih zvočnih stilov in do sodelovanja s številnimi drugimi ustvarjalci, kot so Nick Cave, John Zorn ali Björk. Njihov zadnji predhodni dolgometražec I Am the Last of All the Field That Fell: A Channel, ki smo ga leta 2014 prav tako predstavili v Tolpi bumov, je bil poln takšnih sodelovanj, če ne celo prepoln, in je bil v tem popolnoma nasproten aktualni novi plošči The Light Is Leaving Us All, ki teatralnost vsekakor zreducira oziroma se močneje posveti subtilnejšim prvinam, značilnim za zasedbo Current 93. Skozi desetletja ustvarjanja in manevriranja med žanri gre namreč opaziti rdečo nit specifične umetniške vizije, ki se izraža predvsem v besedilnem oziroma vokalnem doprinosu vseverskega šamana Davida Tibeta. Ta je tokrat spet postavljen krepko v ospredje kot trubadurski izpovedovalec galaksijam.

Album The Light Is Leaving Us All bi lahko razumeli kot konceptualno delo. Tibet skozi skladbe namreč plete tematsko mrežo, stičišča katere so ponavljajoče se podobe idilične narave, v kateri se vršijo misteriji okultnega. Ti se odvijajo na skrajno imaginarni in simbolični ravni, katere čar je ojačan s srednjeveško-trubadurskim ambientom, nekakšnim magičnim portalom v izginuli stari svet fantastike in misticizma. Močnejšo hipnotično sanjavost zasedba doseže z mantričnimi posegi, ko Tibet iz pesmi v pesem kot refren, naznanilo ali svarilo ponavlja besede the light is leaving us all. Nelagodno minljivost svetlobe ter s tem prihod njene večne črne sopotnice niča in praznine pa pogosto zrcali v brezbrižnem, mehkem petju ptic. Ob zaporednem poslušanju albuma je opaziti nevpadljiv, skorajda neprekinjen zvočni tok, organsko vez med skladbami, ki napeljuje v samsaro, v budistični cikel rojstva in smrti.

Zaokroženosti in celovitosti albuma pa zasedba ne doseže zgolj z besedilno vsebino in vokalno dostavo, temveč tudi z inštrumentalnim tihožitjem, polnim eteričnih miniatur in terenskih posnetkov narave ter petja ptic. Zasedba se zanaša predvsem na ljudska glasbila, s katerimi doseže idilično prvinskost folk glasbe. Slišimo frule, različna brenkala in godala ter tudi dude. Vse seveda močno subtilno, tako da ne razstavlja miru in kroga narave. V mirovanju v večnosti bogaboječi subjekt v besedilih spoznava samega sebe kot minljivo eksistenco in išče pobeg oziroma upanje v na trenutke že absurdnih verovanjih, preden ga zadene osebna apokalipsa, preden ga svetloba zapusti. Na ta način ploščo prekrije mrak, ki vdre v novonastali prazen prostor.

Skoraj štirideset let glasbenega romanja zasedbe Current 93 in Davida Tibeta tako še ni pripeljalo do spoznanja. Vprašanja rojstva, poti in slovesa so še vedno odprta, svetloba pa ostaja neznanka. Njena nedosegljivost omogoča sijajen versko-simbolični sinkretizem, ki ni pridigarski, temveč skrajno pesniški, naseljen v glasbeno idilo albuma The Light Is Leaving Us All.