iTM, 2012

Damir Imamović je pri nas že dobro znan bosanski pevec in kitarist, ki je sevdalinkam vdihnil zven in občutja modernega časa. Je vnuk slovitega pevca Zaima Imamovića in prav prek knjige o pokojnem dedku, ki jo je pripravil skupaj s pokojno Farah Tahirbegović, pri nas znano kot pevko iz Dertuma, je globlje spoznal dediščino sevdaha. Te se je sprva lotil solo oziroma z vokalom in kitaro. Vendar pa je svoji prvi dve plošči objavil s triom nekonvencionalne inštrumentacije, namreč z violino in kontrabasom.

S tako postavljenim triom je sevdalinkam dodal zvočne prvine komorne glasbe, jazza in improvizacije. Slednja je že tako v samem bistvu sevdalink, Imamović pa jo je še nadrobneje raziskoval in širil njene možnosti na dveh solo albumih, ki sta sledila dvema albumoma s triom. V njegovem pristopu do tradicije najdemo več posebnosti, raje denimo prepeva manj znane sevdalinke kot pa tiste, ki veljajo za uspešnice ali pa so ponarodele; s svojim vokalom se rad preizkuša v občutenih vokalizacijah, poleg melizmatičnega petja je tako pri njem najti tudi prvine jazzovskih vokaliziranj brez besed; ne nazadnje je tukaj njegovo samosvoje, dobro odmerjeno prebiranje po strunah kitare, ki jo tretira, kot bi bila starinsko glasbilo saz.

Po dveh solo albumih pa se Imamović znova vrača k formatu tria, s katerim je tudi začel, a tokrat je zbral nov, mednarodni trio, v katerem igrata hrvaški tolkalec Nenad Kovačić, med drugim član etno zasedbe Afion, in srbski električni basist Ivan Mihajlović. Novi trio je Imamović poimenoval Sevdah Takht. Slednja beseda označuje starinske komorne zasedbe, ki so potovale naokrog in igrale različne tradicionalne glasbe. Tudi v tem naslavljanju svojega novega projekta, ki je hkrati naslov albuma, gre iskati temelje za nov Imamovićev pristop do tradicije. Ta na novem albumu namreč ne ostaja striktno v polju bosanske sevdalinke, marveč drzno prečka kulturne in geografske meje.

Če je Imamović na solo albumih začel sam skladati pesmi v podobnem ključu sevdaha, je na novem albumu avtorskih prijemov še več, le da se tokrat kot avtorja izkažeta tudi preostala člana tria. Ob tradicionalnih in avtorskih pesmih najdemo na albumu nekaj predelav. Komad Kada moja mladost prođe je napisal srbski harmonikar Jovica Petković, ki je v Sarajevu sodeloval s samimi mojstri sevdaha, kot so Safet Isović, Zaim Imamović, Beba Selimović ali Nada Mamula. Skladbo Mr. Selçuk pa je napisal nizozemski trobentač Eric Vloimans, s katerim je Imamović sodeloval na sarajevskem festivalu Xenophonia.

Album Sevdah Takht tako ponuja dobro zamešano mešanico znanega in novega. Nova je predvsem postavitev samega glasbenega ogrodja za pesmi, saj Imamoviću ostane veliko prostora za pretanjena soliranja, ki se po navdih velikokrat obrnejo še bolj proti Orientu, denimo v Makedonijo in Turčijo. Vokalno ostaja na visoki ravni, le da se redko prepusti razdajanju, kakršnemu smo bili priča na solo albumih in tudi na izjemnem solo nastopu, s katerim je pred leti sklenil Drugo godbo.

Vokal zato bolj deluje kot dodatno glasbilo, ki pa ima enakovredno vlogo ostalim. Občutek imamo, da si je bosanski ustvarjalec ta trio zamislil ravno z idejo dokaj enakovrednega sožitja vseh vpletenih, s pristavkom, da je pač njegova vloga v ospredju, a večkrat s kitaro kot pa z vokalom. Kar pa ne pomeni, da bodo ljubitelji njegovega sugestivnega in nadvse občutenega podajanja ostali praznih rok oziroma ušes. Nasprotno: takrat, ko se Imamović odloči, da je v neki pesmi treba z glasom iti popolnoma v prvi plan, takrat zablesti v vsej svoji raznolikosti. Od malone mrmljanja prek melizmatičnih modulacij do vokalizacij, ki spremljajo basovsko linijo oziroma skupaj z njo ustvarjajo nosilno melodijo.

Imamović je z albumom Sevdah Takht znova potrdil, da sodi med najbolj domiselne in močne interprete tradicije v naši širši soseščini. Ima neverjeten občutek za odmerjanje novih posegov v tradicijo ter fino balansiranje med konvencijo in inovacijo. Najbolj navduši, ko se moderni pristopi z obilo improvizacije znajdejo prav v kaki tradicionalni temi. Spričo novosti, ki jih vnaša v snov, pa gotovo ne gre za glasbo, ki bi osvojila na prvo poslušanje. Nasprotno, številni okraski in minuciozne zvenske variacije zaznamo šele ob večkratnem posluhu. Album, ki bo nemara manj zanimiv – če sploh – tistim, ki ne marajo spreminjanja ustaljenih obrazcev in stereotipov, prevzel in dodobra navdušil pa bo tiste, ki tudi v starem vedno iščejo kaj novega!