Akuphone, 2022

Kenji »Damo« Suzuki je nekdanji član kultne krautrock zasedbe Can iz Zahodne Nemčije. Kot najstnik je zapustil Japonsko in se po evropskih mestih preživljal kot ulični glasbenik. V tej vlogi je bil še zjutraj nekega dne leta 1970 v Münchnu, ko so nanj naleteli člani Can, zvečer istega dne pa je že nastopil z njimi na odru. Kot vokalist zasedbe je z njo posnel kultne albume Tago Mago, Ege Bamyası in Future Days, ki danes med poznavalci veljajo za hudo vplivne žanrske presežke. Zatem je zapustil skupino in šel za deset let med Jehovove priče, kasneje pa se je vrnil h glasbi. Kot solo izvajalec po zlati dobi skupinskega ustvarjanja je potemtakem otovorjen z nekdanjo slavo in primerjanjem z visokimi pričakovanji iz minulih let.

V zadnjem času je sodeloval z modernim rock bendom Black Midi, s katerim je leta 2018 nastopil v londonskem Windmillu, ter kasneje s Spiritczualic Enhancement Center. Ta pet let stara instrumentalna zasedba iz Izraela je s Suzukijem pred nekaj leti nastopila v berlinskem klubu Arkaoda in obdelane posnetke koncerta izdala na istoimenski plošči. Kreativni razpon zasedbe obsega prosto improvizacijo, krautrock, trance in psihedelijo – slednjo še najbolje ponazarja naslov studijske plošče Me and My Students Have Reached Higher Levels.

Z oznako »krautrock« opisujemo tako glasbo njegovih pionirjev – Can, pa tudi Neu!, Faust, Kraftwerk in Tangerine Dream – kot tudi njegovih dedičev Spiritczualic Enhancement Center. Gre za humorno oznako angleških medijev za kulturni fenomen, ki je bil v Nemčiji v poznih šestdesetih znan kot kosmische Musik – ali samo »kosmische«. Prvenstveno je bila to modernistična glasbena smer, rojena iz študentskega gibanja maja '68, ko so njegovi protagonisti zavračali »klasični« rokenrol svojih staršev. Od Elvisa do pojava krautrocka je minilo manj kot 20 let, a ob občutku stalnega napredka, ki je preveval 20. stoletje, se je vmes zgodil celoten preobrat. Iz več razlogov, ki niso povsem znani, pa dandanes glasbeniki podobnih patricidnih teženj nimajo. Kljub temu da Damo Suzuki šteje že častitljivih 72 let, njegov povratek h krautrocku zato nikakor ni hinavski. Neskromni zastavek albuma Arkaoda je namreč biti primerljiv z legendarnimi albumi Can.

Tridelna plata sestoji iz dveh daljših komadov U in Beja, med katerima je stisnjena šestminutna skladba Ra. Stalni sopotnik poslušalke je pulziranje odmerjenega ritma na bobnih, s hkratnim kolapsom bolj ali manj vsega ostalega. V nasprotju z nekaterimi drugimi nedavnimi krautrock izdajami »po duhu«, kot je letošnja plata Moveknowledgement ali lanskoletna Kartoffelstampf skupine Camera, je na albumu Arkaoda veliko več odlepljene zvočne dezintegracije. Namesto kompozicije kot posledico drzne improvizacije in nekonvencionalne rabe zvočil slišimo dekompozicijo.

Da Spiritczualic Enhancement Center sodelujejo z Damom Suzukijem, njihov zvočni vrtinec razširjenih stanj zavesti oplemeniti predvsem z naracijo psihedeličnega tripa – v glavnem z medmeti, kajpak. Njegov vokal bluzi in niza nekoherentne verze in tako učinkuje bolj afektivno kot sporočilno. Na komadu Beja na primer skrene v pačenje, ki nas z nasmeškom spomni na Andreja Pervanjeta v vlogi vokalista balans. Ob tem pa kitarist Æladin, basist Etkin Çekin in klaviaturist Omri Shmulewitz ustvarijo gruv, ki spominja na glasbo Silver Apples – oziroma na tiste stare risanke, za katere smo imeli vedno občutek, da so morali njihovi ustvarjalci ob delu nekaj kaditi.

Psihedeličnost uvodnega komada U nas pelje najdlje stran, zato smo po 20 minutah njegovega trajanja že kar domotožni, saj nam ne privošči dovolj trdnih tal strukture. Ker ta zavzame kar polovico celotnega albuma, sta sledeča Ra in Beja precej dobrodošla, saj zahtevata manj poslušalskega napora. Vsekakor pa se vrstni red treh komadov na plošči izkaže za edinega smiselnega. V drugi polovici albuma smo po jasnini komada Ra deležni še grajenja napetosti med celotnim komadom Beja, ki pa kljub siceršnjemu inštrumentalnemu razpadu vztraja kot trdna opora skozi zvočni vorteks. Kot tak spada ob bok starejšim komadom Can, kot sta Mother Sky in Halleluhwah.

Tako kot psihedeličnih tripov ne vrednotimo po prijetnosti, pač pa po tem, kako močno se njihov cilj razlikuje od izhodišča, tudi album Arkaoda motrimo glede na njegovo potovanje v leto 1972 in nazaj. Zagotovo gre za najvidnejši izdelek Dama Suzukija v tem stoletju in plodovito sodelovanje med njim in Spiritczualic Enhancement Center. A poleg tega je pomembno predvsem to, da ne čepi le v senci stare slave ali se častihlepno prodaja kot njen čistokrvni potomec – kot denimo projekta Nick Mason's Saucerful of Secrets ali Peter Hook and the Light, za katera kar bije v oči, da sta namenjena profitiranju od duhov preteklosti. Nasprotno, proizvedli so album, ki izhaja iz uporniškega bistva kosmische Musik in ne njegovega simulakričnega posnetka, »kraut-pop-rocka«. Z njim v žanrski niši, čeravno ne nujno tudi širše, zato nastopijo kot relevantni tudi v letu 2022 in ne kot zgolj repriza leta 1972.