International Anthem, 2025

Tolpa bumov tokrat gosti ameriškega poeta, vokalista, producenta, vizualnega in zvočnega umetnika Damona Locksa, ki se po čikaški glasbeni in drugih umetniških scenah suka že od poznih osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je svojo pot z nekaj prijatelji začel v postpunkovskem projektu Trenchmouth. Poleg glasbenega dela je bil Locks skozi leta svoje aktivne, mestoma tudi aktivistične umetniške vloge vseskozi vpet v dogajanja v živahnem, brbotajočem vetrovnem mestu. V svoji karieri je kot glasbenik sodeloval v znamenitem Exploding Star Orchestra, v zasedbi The Eternals, pred dvema letoma pa tudi z Robom Mazurekom na plošči New Future City Radio, ki sonično še najbolj spominja na danes predstavljeno ploščo List of Demands. Omenjena plošča iz leta 2023 je pomenila določen odklon od relativno čistejšega, improviziranega jazzovskega izraza, ki ga je Locks predstavljal predvsem s svojim bendom Black Monument Ensemble in na ploščah iz let 2019 in 2021.

Če se še za trenutek vrnemo k Locksovemu obglasbenemu ustvarjanju, je v kontekstu te plošče nujno omeniti njegovo tridesetletno vizualnoumetniško delo in v prvi vrsti njegova oblikovanja za plošče, med njimi nekatere najvidnejše plošče založbe International Anthem zadnjih deset let. V večini primerov gre za impresivne, raznovrstne kolaže, zelo zaznamovane s afroameriško motiviko. Locks s svojo zvočno in vokalno narativo na albumu List of Demands nekako odseva svoj vizualni izraz, naslika svoj naslednji, tokrat avdiokolaž.

Druga omembe vredna zadeva je njegovo več kot desetletno izobraževalno delo v Stateville Correctional Centru, strogo varovanem zaporu na območju Chicaga, kjer Locks zainteresirane zapornike uči umetnosti. Pravzaprav je seznam zahtev, ki jih skozi potek plošče terja Locks, nastal prav v okviru pouka umetnosti v statevillskem zaporu.

Tako na plošči Locks spaja svoj aktivizem oziroma svoja sporočila z zanimivo produkcijsko tehniko nekakšnega hiphopovsko jazzovskega, avantgardnega zvočnega kolaža. Vanj je vpeta množica samplov, ki jih je Locks izčrpal, nabral iz svoje bogate vinilne zbirke, prežete z bogato dediščino afroameriške zavednosti in njenih prelomnih oseb, od glasbenikov, do aktivistk in aktivistov ter tudi njenih glasbenih žanrov, ki jih skozi slišano pravzaprav opeva. V prvi vrsti seveda opeva zazankani hiphop oziroma njegovo spoken word iteracijo, skozi katero Locks čez podlage podaja svoje, kot rezilo ostre besede.

Iz goste črnine v ozadju oziroma podlagi se Locks udarno oglaša in na širok način načenja teme, ki ga kot današnjega afroameriškega umetnika zaznamujejo, pa tudi nešteto zgodovinskih okoliščin, ki so privedle do stanja, ki ga opisuje. Najočitneje seveda stoletja suženjstva, nato stoletja segregacije in na koncu še desetletja zatiranja v navidezni svobodi modernih ZDA. Urbana prenova, nekakšno čredno upravljanje afroameriške populacije s strani belske Amerike, absolutno pomanjkanje pravih investicij, reakcionarno zatiranje aktivizma, sistemsko zatiranje afroameriške družbe, kulture in umetnosti so torej privedle do stanja, v katerem Damon Locks v imenu temnopoltih, tudi v zapore zaprtih umetnikov zahteva naslednje svoboščine – lepoto, obliko, usodo, ljubezen, čas, prihodnost in svetlobo.

Lirično je Locks torej zelo abstrakten, praktično brez rim. V svoji naraciji vseskozi ohranja zelo ostro, enakomerno ritmiko, nekako lebdi nad podlagami, a jim pušča, da dihajo. Narativno pravzaprav zadržijo glavno vlogo, narekujejo tempo in album zadržijo na robu abstraktnega hiphopa. Kot zadnjo sestavino Locks doda nekatere od svojih glasbenih prijateljev in prijateljic, ki v določenih skladbah podlage obogatijo s svojimi inštrumenti. Krista Franklin z vokalom, Macie Stewart z violino, Ben LaMar Gay s kornetom, Ralph Darden z bobni in gramofonom s svojimi gostovanji inštrumentalno podobo plošče še nekoliko povzdignejo iz že tako visoke kolažne forme, ki jo z vzorčenjem in elektroniko pripravi Damon Locks.

Plošča List of Demands Damona Locksa je torej nekakšna uglasbljena vizualna umetnina avtorja, ki iz svoje izjemne glasbene zbirke, iz svojega poznavanja tako ameriške kot afroameriške umetnostne zgodovine in kulturne zgodovine potegne skoraj popolno esenco, nekakšno tinkturo tega, kar razume kot afroameriško umetnost oziroma odseve afroameriške realnosti. Ta zelo nedoločljiva plošča, ki kljub temu zveni in teče odlično, bo v letini leta 2025 predstavljala unikum na presečišču avantgarde, hiphopa, elektronike, jazza, poezije, kolažiranja in samplanja, prav s tem pa je Locksu pod eno streho uspelo združiti velik del afroameriških glasbeno-umetnostnih produkcijskih tehnik dvajsetega stoletja.