Marionette, 2021

Današnjo Tolpo bumov posvečamo prvi skupni zgoščenki Davida Fenecha in Klimpereia, dveh glasbenikov iz kreativnih glasbenih tokov s francoskih tal in iz podtalja. Njun album Rainbow de Nuit je izšel pri Marionette Label, samooklicanem domovanju idiosinkratične glasbe in izmuzljivega cover arta. Na valovih Radia Študent protagonista še nista bila deležna veliko pozornosti, zato njuni ustvarjalni poti tu vsaj na kratko predstavimo.

David Fenech vse od svojega 10. rojstnega dne, ko je v dar prejel kitaro, ustvarja muziko in deluje kot skladatelj filmske glasbe, avtor zvočnih instalacij, improvizator, performer pa tudi recenzent. Kot solist se poslužuje kolažiranja zvokov in najpogosteje uporablja kitaro, ksilofon, klavir igračo ter cavaquinho. Njegovega glasbenega raziskovanja se je prijelo poimenovanje neke vrste punk musique concrète. Pogosto sodeluje s trobentačem Jacom Berrocalom in zvočnim umetnikom Vincentom Epplayem, s katerima je izdal že več albumov. Omenimo lansko izdajo, naslovljeno Exterior Lux, ki jo toplo priporočamo v posluh vsakomur, ki ga zanima sinteza folk anarhije, terenskih posnetkov, trobentljajočih linij in računalniškega procesiranja. Na Fenechovem drugem samostojnem albumu iz leta 2007 pa se je med gostujočimi izvajalci znašel tudi Klimperei.

Pod nazivom Klimperei, sicer nemškim izrazom za nekakšno zvončkljanje na klavirju, deluje Cristophe Petchanatz, ki muziko v domači studio sobici kontinuirano ustvarja od 80. let prejšnjega stoletja. Skozi leta je tako samostojno in v navezi z glasbeniki, recimo z multiinštrumentalistom ter izdelovalcem zvočil Pierrom Bastienom, pripravil več kot petdeset izdaj. Njegovo muziko skušajo uloviti v sledeče oznake - minimalizem, neoklasika ali na primer avant-prog, mešanica progresivnega rocka z eksperimentalnimi odvodi. Cristophe na to odgovarja, da gre pač za pretežno instrumentalno muziko, predstavljeno v kratkih komadih, ki so namenjeni pozornemu poslušanju. Za njegov projekt Klimperei je značilna uporaba raznoraznih igrač, iz katerih po svoje izvablja zvoke in reprezentira idejo glasbe za igrače.

Za pripravo skupnega albuma Rainbow de Nuit sta se torej odločila izkušena muzičista, ki ju pri zvočnem raziskovanju vodi odprtost. Izdaja tako deluje vznemirljivo že zaradi ustvarjalnega potenciala takšnega sodelovanja. V luči trenutnih razmer je mogoče malo manj vznemirljiv podatek, da je nastajanje albuma narekovalo izmenjevanje idej prek povezave na daljavo. David in Cristophe sta se pod isto streho znašla le pri pripravi zadnjega komada s plate. To dejstvo ni povsem zanemarljivo, saj je takšen način produkcije določalo posredno pretakanje zvoka oziroma drugačno odzivanje glasbenikov drug na drugega. Ampak brez skrbi, naša poslušalska izkušnja zaradi tega ni pretirano ogrožena, ob poslušanju Rainbow de Nuit se plošča res ne zdi kakorkoli okrnjena. Medtem ko se vrti vseh deset skladb, spremljamo razgibano lepljenko, zapolnjeno z raznolikimi zvokci, o izvoru katerih lahko le ugibamo. Namreč, kot je v nekem intervjuju dejal Klimperei, se glasba - bolj kot ne - nenačrtovano zgodi. Pojavi se, ko nekaj primeš v roke, po tem popraskaš, v to pihneš, zavrtiš … 

Klimpereieve uporabe igračk za grajenje muzike sicer ne gre jemati za pionirsko početje, kar poudarja tudi sam. Od nam poznanih in dostopnih primerov omenimo, da je klavir igračo za skladanje v 60. letih uporabljal John Cage. Ravno klavir igrača in barviti ksilofoni igrače pa se pogosto znajdejo v inštrumentariju najrazličnejših zasedb.

Vseeno so zveneče slamice, piščalkice ali pa recimo walkie-talkiji pomembni elementi Klimpereieve glasbe in ti zvoki definirajo tudi tokratno ploščo. David Fenech in Klimperei sta svoj eklektičen zvok ustvarila z brskanjem med igračkami, raznimi predmeti in možnostmi izbire. V bistvu sta se igrala. Verjetno pa bi se po lastnih izkušnjah lahko kar strinjali, da se, ko se prepustimo igri, zgodijo zanimive reči. Kulturni pomen igre, sicer večplastnega koncepta, in razmisleke o igrajočem se človeku je s knjigo Homo ludens leta 1938 predstavil zgodovinar Johan Huizinga. Ugotavlja, da naj bi bilo ustvarjanje glasbe močno povezano z igro. Kot predmet antropoloških raziskav pa se je igro na terenu pogosto preučevalo v navezavi na čas otroštva. Zdi se, da se igranje dostikrat dojema kot aktivnost, ki se ji ljudje in nečloveške živali še največ prepuščamo v prvih letih življenja. A namigniti želimo na nekako podobno predstavo, da je glasba, ustvarjena z uporabo igrač, namenjena izključno najmlajšemu poslušalstvu. No, četudi ne sklepamo tako, se bojda ob Klimpereievi muziki porajajo vprašanja, komu je ta namenjena. 

Petchanatza se vsake toliko sprašuje tudi o opredelitvi glasbe za igrače ali toy music. Tej muziki se zaradi povezovanja z otroštvom pripisuje nostalgično vzdušje, kar pa spet - malce krivično - izpostavlja le en aspekt takšnega ustvarjanja. Ustvarjalec prizna, da otroštvo zanj zares pomeni nekakšno bogastvo, »čas, v katerem smo že izrekli vse in razumeli vse«, ampak dodaja, da bi vsak_a umetnica_k oz. posameznica_k moral_a izraziti svojo otroškost. Podobno stališče nam skozi glasbo sporoča David Fenech, ki po principu brikolaža oz. uporabi to, kar imaš pri roki in napravi nekaj novega, igrivo snuje hibridna zvočna dela.

Njuno skupno delo si ne izbira poslušalstva in se tudi drugače ne omejuje. Album Rainbow de Nuit lahko vzamemo kot odprto povabilo k prisluhu stvaritve, ki zelo spominja na kakšno čudežno pravljico. Že z uvodom se razpre kuferček, iz katerega poskačejo bitja, ki se nato s komadom Pocarina podajo na potep …