InFiné, 2023

Najnovejša plošča tunizijske producentke in didžejke Deene Abdelwahed, Jbal Rrsas, je razburljiv, mogočen in monumentalen album. Na svojem drugem studijskem izdelku Abdelwahed še bolj samozavestno in koherentno ustvarja glasbo in ritme ter s tem doseže epske razsežnosti – nekakšen soundtrack za bližajoči se konec sveta. Splošno razpoloženje albuma ostaja temačno, kar je zaščitni znak glasbenice, toda Jbal Rrsas je vseeno vsekakor album, namenjen plesišču. Ob žgočih kovinskih beatih si poslušalec zaželi gibati se na ostre in nepričakovane načine, tako kot to počnejo ritmi na albumu – ob njih bi se premetaval in se preprosto prepustil fizičnemu odzivanju na glasbo – skoraj težko je, da se ne bi. Album, poln basovskih, techno, electro in eksperimentalnejših ritmov, zveni kot zvočni izraz sladkega, zmagovitega upora in produktivnega besa, oziroma, kot si predstavljamo, da bi zvenel manifest o ponovnem prevzemu nadzora nad lastno identiteto in izrazom.

Abdelwahed je svojo glasbeno pot začela v podzemlju tunizijske glasbene scene in kot del kolektiva Arabstazy, nato pa se je leta 2016 preselila v Pariz. Njen prvi EP Klabb iz leta 2017 je naletel na večinoma pozitivne kritike, s prvim studijskim albumom Khonnar, ki je izšel leto kasneje, pa je takoj pridobila kultni status. Khonnar se vrti okrog vprašanj kulturne identitete, hkrati pa ima močno pripovedno obliko in se ne izogiba eksperimentiranju. Na albumu je avtorica zgradila hipnotične klubske skladbe, ki koreninijo v tradicionalni arabski glasbi. Z njimi je obrnila pogled kolonialista na arabsko govoreči svet, hkrati pa je kritizirala seksizem in homofobijo, ki ju je na lastni koži doživljala v rodni Tuniziji. Medtem ko je s prodornim in specifičnim zvokom na prejšnji plošči na novo poustvarjala arabsko klubsko glasbo, je v besedilih kritizirala tako malomiselnost lastne kulture kot tudi to, kako jo dojemamo od zunaj.

S prvo skladbo albuma Jbal Rrsas, apokaliptično The Key to the Exit, smo takoj teleportirani v skalnato pokrajino »Svinčenih gor«, kar je tudi naslov albuma v arabščini. Proti koncu skladbe zapleteni sintetizatorji in tradicionalnejša arabska inštrumentacija razbijejo odmevajoče rogove, s katerimi se skladba začne. Glasbeničina reinterpretacija egipčanskega žanra mahraganat, kombinacije popularne egipčanske glasbe delavskega razreda oziroma shaabi, ki je običajno igrana na porokah, EDM-a in hiphopa, z dodano močno uporabo autotuna, je popoln uvod v album. V intervjuju za rubriko Bandcamp Daily je pojasnila, da »glasba na tem albumu ni povezana s folkloro – to me ne zanima«. In to je nekaj, kar je takoj očitno, čeprav ima seveda njeno ozadje močan vpliv; za razliko od predhodnika album nima veliko opraviti s preteklostjo, temveč bolj s prihodnostjo arabske postklubske glasbe.

Vokal je ključna točka albuma in je zagotovo eden od njegovih najmočnejših elementov, skorajda manjka, tam kjer ga ni. V skladbi Each Day glasbenica preseneti s svojim mojstrskim podajanjem višjih tonov, medtem ko v Violence for Free neposredno recitativno podaja besedila ob močno obloženih bobnih in godalih, kar ustvari intenzivno mrežo zvokov. Svoj vrhunec ti zvoki dosežejo v finalu golih footwork beatov, ki pripeljejo komad do viharnega zaključka. Način, na katerega Abdelwahed plasti ritme, je tisto, zaradi česar je njen zvok resnično edinstven – v šestih minutah skladbe umetnica naniza vsaj štiri različne beate, medtem ko čeznje poje melodijo, katere ritem je spet na drugi ravni od vseh ostalih.

Finale albuma je komad Pre Island, ki se začne z odmevajočimi elektronskimi glitchi, nato pa se razvije v grozeče monumentalno skladbo, v kateri globok in ponavljajoč se žameten recital napolni skladbo z odločnostjo, ki ji daje dodatno moč. Umetnica vokal na albumu uporablja skoraj kot še en inštrument oziroma beat – ga ponavlja in z njim ustvarja odmeve in mantre, ki se v glavi vrtijo več dni, četudi v svojevrstni reinterpretaciji neznanega jezika. Zdi se, kot da je v arabskem jeziku samem že nekaj fonološko mogočnega, in monoton, skoraj robotski, a še vedno čustveno nabit nastop Deene Abdelwahed mu bolj kot kadarkoli prej daje dodaten sloj divjega in radikalnega zvoka. Skladba in album se nenadoma končata, poslušalec pa ostane lačen nadaljevanja in ne preostane mu drugega, kot da si ga še enkrat zavrti od začetka.