Unorthodox Emanations, 2024

Koledarsko poletje se zaključuje in pred nami je jesen, ki je tradicionalno nabita z vrhunskimi izdajami iz metalskega podzemlja. Poplava fantastičnih izdaj se že napoveduje z ogromnim številom singlov. Nocoj bomo poslušali ploščo Duality zasedbe Defacement, ki je korajžno izšla sredi poletja pri italijanski založbi Unorthodox Emanations. Založba izdaja ekstremne metal bende in sodi pod okrilje še ene vrhunske založbe – Avantgard Music.

Defacement je bend, ki je nastal leta 2019. Dom je našel v nizozemskem Utrechtu, toda člani prihajajo z različnih koncev sveta. Jedro zasedbe sta dva Libijca: kitarist Khalil Azagoth in basist Forsaken Ahmed, bobne pa drobi Italijan Mark Bestia. Na zadnji plošči se jim je pridružil še en kitarist, Nizozemec Tadzio. Libijca in Italijan so skupaj igrali že v black metal bendu Deathcrush, ki je bil v nekem trenutku lociran v Ukrajini, kjer sta Libijca študirala.

Nocoj predstavljamo bendovo tretjo studijsko ploščo Duality. To je najbolj melodičen album zasedbe, zvočno je dokaj podoben prvencu, a je kvaliteta posnetkov vendarle na višjem nivoju. Predvsem pa je plošča Duality kontrast v primerjavi z drugo studijsko ploščo, ki nosi isto ime kot bend. Tam smo lahko slišali zelo motno in umazano produkcijo pa tudi najbolj agresivno formo benda. Na albumu Duality bend dodatno razširi spekter mešanja death in black metala, predvsem pa zaobjame nekakšno progersko pozicijo. 

Poslušanje plošče je dokaj naporno delo, toda naše vztrajanje nagradi več prijetnih trenutkov. Bend deluje po relativno standardnem načinu pripravljanja kompozicij. Glasbeniki kopičijo atonalne kitarske linije, ki po določenem času eksplodirajo v zelo melodične trenutke. Ti melodični momenti delujejo kot odrešitev in nas tako na nek način nagradijo za predhodno zvočno trpinčenje. Na tem triku sloni celotna plošča, a da ne bo pomote – to ni negativna lastnost. Kljub ponavljajočemu se pristopu so spretnosti in ideje glasbenikov na vrhunskem nivoju. 

Duality je predvsem plošča presenečenj. Kljub nenehnemu napadanju z intenzivnim bobnanjem nikoli nismo pripravljeni na kaotične eksplozije ali pa na odrešiteljske melodične kitarske linije. Če se posvetimo samo igranju bobnov na plošči, se zavemo, da gre za vrhunsko premišljene skladbe, ki vsebujejo nešteto ritmičnih vzorcev in še toliko več kitarskih rifov. Ploščo moramo pozorno poslušati, da jo razumemo in da razumemo njeno učinkovitost, brez pozornosti pa bendova godba postane le šum. Album ponudi štiri impozantne skladbe z zelo kompleksno strukturo. Med skladbami lahko slišimo nekšne ambientalne intermezze, ki delujejo, kot da so bili ustvarjeni z analognimi sintetizatorji, izpadejo pa kot nekakšno premirje med še enim zvočnim bombardiranjem.

Če smo iskreni, so Defacement naporen bend. Pripravljeni moramo biti za psihološki napor, ki nam ga predstavlja album Duality. Toda ta napor je, kot smo dejali, tudi nagrajen. Izpostaviti moramo še visok produkcijski nivo, ki ga zaznamuje moderen pristop k snemanju z relativno čisto zvočno sliko. To brezhibno produkcijo sta zagotovila Gabriele Gramaglia iz projektov Cosmic Putrefaction in Vertebra Atlantis, ki je poskrbel za miks plošče, in Simon Da Silva iz Aversio Humanitatis, ki je bil zadolžen za master.

Duality je album, ki nas je presenetil in navdušil. Razlog presenečenja je predvsem izstopanje v poplavi izidov in sorodnih bendov. Hitro srečamo podobne projekte, a so lahko ti preveč tehnični in pretenciozni. Defacementso v primerjavi z njimi ustvarili odlično ravnotežje med tehnično zahtevnostjo in poslušljivostjo, navdušili pa so nas predvsem z izvirnostjo rifov in kompozicij.