Delroy Edwards: Teenage Tapes (The Death of Rave, 2014)

The Acid: The Acid EP (Infectious, 2014)

Danes bomo v Tolpi bumov namesto standardne dolgometražne poslušali dve kratkometražni izdaji, ki obe izideta v aprilu in ju lahko površno uvrstimo med elektroniko. Pričnimo z novinci The Acid, ki s svojim istoimenskim EP-jem na založbi Infectious napovedujejo izid albuma, in če je prvi reprezentativen za drugega, bi ta znal biti kar interesanten. O The Acid je znano bore malo, saj so se dolgo časa namenoma zavijali v tančice skrivnosti. Zdaj so razkrite vsaj identitete treh članov benda, ki so vsi predhodno uveljavljeni glasbeniki. Menda jim je pisanje EP-ja vzelo le pičlih devet dni.

The Acid v svoji glasbi prisegajo na relativni minimalizem ter melanholične vokale, prepletajoče se z večinoma umirjeno elektronsko spremljavo. Poslušalca kaj kmalu začnejo spreletavati asociacije na Jamesa Blakea, kar je primerjava, ki sega globlje od vokalov in melanholije, ki meji na temačnost. The Acid v svoji glasbi namreč konstantno in bolj radikalno počnejo to, kar je Blake storil na primer z basi v hitu Limit To Your Love: znotraj melanholičnega popa eksperimentirajo z nepričakovanimi elementi tako subtilno, da še vedno obdržijo potencial všečnosti množicam, hkrati pa v teh detajlih dokazujejo svojo inovativnost.

Losangeleški producent Delroy Edwards, naš nocojšnji drugi gost, pa se je odločil za digresijo od žanra, v katerega ga ponavadi uvrščajo in se mu pravi ghetto house, ter na založbi The Death of Rave izdal EP Teenage Tapes. Ime verjetno izvira iz dejstva, da je polovico skladb v času svojega študija umetnosti posnel na kaseto, drugo polovico pa predstavljajo novejši eksperimenti zgolj s sintom in ritem mašino. Med starejšimi in novejšimi posnetki ni opazne razlike, skupaj delujejo kot celota, v kateri se Delroy Edwards vseskozi poigrava z različnimi variacijami hrupa.

Edwards v osmih neimenovanih komadih niza bolj ali manj repetitivne vzorce, pogosto sestavljene iz distorziranih in dromljajočih zvokov. Repetitivnost pa tu ne daje občutka stagnacije temveč nenehnega stopnjevanja vzdušja, ki ga na koncu razbije nepričakovano melodičen zadnji komad, ki zgolj z uporabo par sintovskih akordov malo manj temačno zaključi to, kar je morda popotovanje po podzemlju Edwardsove in nemara tudi konzumentove podzavesti.

Poslušalci, nenaklonjeni nojzu, katerih podmnožica so nedvomno tudi nekateri feni prejšnjih Edwardsovih produkcij, bi EP seveda označili kot naporen za poslušanje, vendar pa je na drugi strani skorajda nujen za vse ljubitelje industriala, EBM-a, no wavea ter sorodnih in vmesnih žanrov. Hkrati pa je na 500 kosov omejena izdaja na 12-inčnem prozornem vinilu, kjer le 40 naključnih kopij vsebuje tudi knjižico, potencialni predmet poželenja za tiste z zbirateljskimi tendencami.

Delroy Edwards svoje zvočno eksperimentiranje pripelje do ekstremov, kakor bi imel le eno samo priložnost, da izrazi vse, kar je dolgo časa tlelo v njem, pa ni padlo v okvire njegovega koncepta kot house producenta. The Acid po drugi strani svoj zvok šele oblikujejo, bodisi ga bodo oklestili zavoljo prodora v mainstream, bodisi se bodo v elemente, ki jih delajo zanimive, še bolj poglobili. Skupna točka obeh EP-jev pa je nedvomno to, da sta oba več kot vredna poslušanja.