Anti-, 2020

V tokratnem terminu oddaje Tolpa bumov se posvečamo sveže izdanemu albumu z naslovom Find the Sun, pod katerega se podpisuje Angel Deradoorian. Find the Sun je njen drugi samostojni album po razhodu z dolgoletnimi člani zasedbe Dirty Projectors leta 2012. Pomembni newyorški alternativci z Davom Longstrethom na čelu v prenovljeni zasedbi ravno letos izdajajo posebno serijo petih kratkometražcev, na katerih iščejo nove ustvarjalne smernice benda, a več let kot mine, bolj se potrjuje slutnja, da je Angel Deradoorian ta odhod potrebovala. Indikator tega so albumski kolofoni zasedb Matmos, Co La, Vampire Weekend, Avey Tare’s Slasher Flicks in Flying Lotus, na katerih se je od leta 2012 dalje Deradoorian pojavljala kot gostujoča glasbenica. Njeno prostolebdečo ustvarjalno žilico potrjujejo tudi stalno nove zasedbe, ki jih ustanavlja – nedavno nazaj z moskovsko elektronsko umetnico Kate NV. Pečat te večletne osamosvojitve Angel Deradoorian predstavlja njen novi album Find the Sun, na katerem se križajo njene spremenjene umetniške tendence in tegobe njenega intimega sveta.

Preden albumu Find the Sun odgrnemo tančico, za katero se skriva dejstvo, ki bi znalo koga odvrniti od vzljubitve plošče, interpretirajmo njen kolofon. V nasprotju z  Deradoorianinim prvencem The Expanding Flower Planet sta na albumu Find the Sun samo dva gostujoča glasbenika: Dave Harrington, bližnji sodelavec umetniške platforme Other People in Nicolasa Jaara, ter tolkalec Samer Ghadry, prijatelj vseh omenjenih in vezni člen, zaslužen za Harringtonovo priključitev in njegov doprinos k albumu. Ta izredno skladen z Deradoorianino vizijo. Zasnovo novega albuma je namreč pisala več let, ko je živela v New Yorku, osnutkom pa je pustila več praznega prostora kot poprej – s tem namenom, da se sestavijo v sveži zasedbi in skladbe posnamejo v čim krajšem času. Ghadry, Harrington in Deradoorian so se spretno prilagodili drug drugemu in iz Deradoorianinih skic sestavili deseterico skladb, ki gredo hitro v uho; s pomočjo še enega Deradoorianinega znanca, koproducenta in oblikovalca zvoka Sonnyja DiPerrija, pa jim je uspelo skladbe tudi kvalitetno zaokrožiti v celovito zgodbo albuma, naslovljenega Find the Sun.

Odlike albuma ne gre iskati niti v pomenu besedil, niti v odigrani tehniki, niti v dodelanosti posameznih skladb. Pozorna ušesa bodo slišala napake in aranžmaji so razmeroma preprosti. Tudi besedila se vrtijo samo okoli prevpraševanja sebstva na zelo poduhovljen način, s katerim se je težko poistovetiti: Angel Deradoorian na več mestih naslavlja višje sile, ki bi ji prinesle odrešitev, in spravo s preteklostjo, pogosto pa tudi opisuje izgubljeno dušo, potrebno vodenja in meditacije, pri čemer ne skriva, da poje o sebi. A nekaj veže te skladbe, kar njihove posamezne pomanjkljivosti presega, nekaj, čemur bi lahko rekli skladnost ustvarjalnega pristopa in tematike uglasbitve. Besedila večini sicer ne bodo dosegljiva brez sprotnega branja, saj se vokal zlije z mnoštvom instrumentov, a kontemplativno tematiko lahko zaznamo zaradi stila petja, efektov in ujetih fragmentov besedil. Glede ustvarjalnega pristopa pa lahko izpostavimo, da se je avtorica in soproducentka poslužila tako odprtih krautrockerskih kot tudi kantavtorskih aranžerskih postopkov in pri tem med njima našla pravo razmerje, s čimer album deluje bolje kot njegovi posamezni deli. Rezultat je, da v ospredju ni newagersko nagovarjanje k meditaciji, zaradi katerega bi album in ustvarjalko hitro diskreditirali, ampak tematsko povezan, barvit, pester in žanrsko spretno stkan izdelek, na katerega se zlahka navežejo različnih stilov vajena ušesa.

Album Find the Sun sestavlja deset skladb, razdeljenih na štiri dele, vsaka na svoji strani vinilne izdaje, ki opisujejo različne faze meditacije in stanja kontemplacije. Deradoorianine kantavtorske veščine preslikavanja notranjosti na zunanji svet lahko sedaj z albumom Find the Sun vzporejamo drugim znankam našega radia, kot na primer Joni Mitchell, Angel Olsen in zasedbi Low. Ne kaže, da bi glasbenico svet duhovnosti kaj pokvaril; svojo umetnost in meditacije uspešno prepleta, kot je to na primer počela harfistka Alice Coltrane, ko je sprejemala načela hinduizma. Čeprav album nima jasnega konca in pusti občutek, da je le stopnička nekega daljšega procesa, slutimo, da bo zaznamoval njeno nadaljnjo glasbeno pot in iskanje sonca.