GlitterBeat, 2014

Ko so leta 2006 Chris Eckman, Hugo Race in Chris Brokaw ustanovili zasedbo Dirtmusic, si zelo verjetno niso predstavljali, kako globoko bo bend zabredel v svoj izhodiščni koncept igranja ljudske rock glasbe. Ta je na njihovi prvi plošči iz leta 2007 temeljil na poigravanju z elementi americane in bluesa in nemara bi na tej, po svoje spet ne tako zelo edinstveni praksi, tudi ostali, če se ne bi leta 2008 v Maliju na nekem festivalu zapeli s člani benda Tamikrest. Trem dnem skupnega džemanja je kmalu sledila vrnitev Chrisa, Huga in še enega Chrisa v Mali in skupaj s člani Tamikrest so napekli album BKO, ki je zarinil precej globje v korenine, tja v podsaharsko podstat bluesa in rock'n'rolla. Ob naslednjem obisku Malija leta 2012 sta se oglasila le še Eckman in Hugo Race, ki pa sta tedanje studijske seanse zabelila s celo kopico gostov iz regije in tudi z resnično širokim razponom idej. Del glasbe iz tistega časa je končal na albumu Troubles, ki se je tako z imenom kot tudi z zvokom nanašal na tedanjo malijsko domovinsko vojno in ob katerem je ostalo še kar precej neizdanega materiala.

Ta je luč sveta ugledal v nedavnih dneh pri založbi Glitterbeat, katero – mimogrede - vodi taisti neumorni Chris Eckman. Da je Lion City ločena izdaja, je po svoje kar primerno, saj gre za zvočno dokaj drugačno in predvsem v sebi zaokroženo glasbeno tvar. Z njo so Dirtmusic po svoje sprevrnili prašni zven svojih glasbenih začetkov in prek povratka h koreninam odprli povsem novo, tako idejno kot produkcijsko zelo sodobno vejo rock'n'rolla. V njej se zliva izjemna množina zvenov in idej rocka in bluesa, ki pa iz improviziranega studia v Bamaku izidejo v monolitnih kosih, v katerih se zdita surf in glasbena tradicija tuareškega rocka že od nekdaj združena in kjer se Afrika večkrat brezšivno preseli čez Atlantik v karibsko Ameriko in spet nazaj. Večina komadov je podkrepljena z repetitivnim basovskim groovom, čezenj pa se v postrockersko lebdeči maniri nanašajo z ekscesnimi količinami reverba zaliti zvoki kitar, odmevov in vokalov.

Ravno ti so tudi eden izmed vrhuncev plošče, saj evokativni verzi Eckamnovega glasu enkrat – recimo na izjemnem komadu Moving Careful - spomnijo na Stipea iz R.E.M., spet drugič v vsem stadionskem potencialu na Bona iz U2 in kje celo evocirajo pozo Bruca Springsteena ter na glasbenem zemljevidu se njegova Nebraska postavi tja na mehkobni južni rob Alžirije. Če ob vsem tem kot referenco tipa melanholije navržemo še Stuarta Staplesa iz Tindersticks in ponovno opozorimo na sodelujoči malijski band Bena Zaba, pa na pevko Aminato Wassidjé Traoré, na gostujočo hiphop umetnico MC Jazz iz Bamaka in na senegalskega pevca Ibrahima Doufa, kakopak pa tudi na še vedno gostujoče člane zasedbe Tamikrest, je umetnost alkimije na albumu Lion City res izjemno fascinantna.

Dirtmusic so s tem albumom direktno izstopili iz prostora in časa. Medtem ko se na predhodnem Troubles še nanašajo na turbulence tostranskega sveta, je Lion City kraj, ki nekako lebdi v vesolju. Tam so razblinjene razdalje med kontinenti, zveni se zlivajo eden v drugega in tam se v nekakšni borghesianski singularnosti srečajo Ali Farka Toure, Vangelis in Robert Altman.