Dancing Bear, 2016

V Tolpi Bumov poslušamo Diskodelijo, mlad hrvaški bend iz Šibenika, ki se je prvič močneje izstrelil med publiko z nastopom v zagrebški Močvari, kjer so leta dva tisoč trinajst nastopili kot predskupina Girls Against Boys. To je bil trenutek, ko se je bilo potrebno zresniti, neobvezno preigravanje s frendi se je razvilo do te točke, ko je bilo potrebno izbrati ime za svojo skupino, preden bodo stopili pred tristoglavo množico. Tako se je rodila Diskodelija.

Ime je posrečeno, napeljuje na psihedeličnost, ki je v njihovi glasbi prisotna, sicer ne v smislu fraktalnega odloma, temveč umirjenega drajva, ki se varno širi skozi počasne post punkovske kitare, ki pa so obenem ravno toliko zamazane, da postane zvok prijetno širok in s tem rokersko privlačen. Poleg post punkovskih vplivov je slutiti še shoegaze, malo sonicyouthovskih začimb, predvsem pa se zvočna slika drugega albuma Crvotočina usmerja k instrumentalni izraznosti, vokalnih doprinosov je namreč razmeroma malo. Ob tem so še odločneje stopili korak proti temu, kar je nakazovala že debitantska izdaja U vremenu.

Ob tem pa so na tokratnem albumu še dodatno predrugačili svojo izraznost, v mislih imamo predvsem njihovo barvo zvoka, ki tokrat deluje bistveno bolj živo, sveže in dokaj organsko. Njihov namen je bil, da se čim bolj približajo občutku, ki ga dosegajo na vajah, zato so celoten album posneli v živo. Iz tega vidika jim je vsekakor uspelo. Crvotočina deluje nadvse homogeno, kitarski toni v trenutku napolnijo prostor in ustvarijo prepričljivo sozvočnost instrumentov in zapeljiv drajv. A pri tem ne gre zgolj za podajanje podob, temveč tudi razvijanje zgodb. Album se namreč vseskozi razvija; medtem ko pesem potuje neko svojo pot, se kitara pogosto odlepi od te smeri, naredi ovinek, ustvari novo poglavje, ob tem pa ne zmoti celotne zgodbe, temveč jo zgolj razširi. In zdi se, da kakor razširijo prostor, še vedno ostanejo v njem. Tako deluje celoten album; tistih skromnih petindvajset minut, kolikor je potrebnih za sedem pesmi, se sliši kot ena dolga in vijugasta zgodba.

Crvotočina je počasna, siva, melanholična, pa čeprav uvodni kitarski piski v začetni pesmi Bomba nakazujejo nasprotno. A ko se vključijo polne in globoke basovske linije, se stvari takoj postavijo na mesto temačnejših zvokov in počasnega valovanja. V te vzorce se enako vključi še minimaliziran in do neke mere odtujen vokal. Na albumu sicer slišimo tudi hitrejši tempo, kot na primer pri komadu Raspali ter Galeb, a je kljub temu njihova podoba objeta v temačnejši plašč. Album dostikrat prepriča z noto, njenim zvenom, odmevom, ki se izgublja, medtem ko že nastaja nova nota, nova podoba. In kaj je lepši primer tega kot pesem z naslovom Boka, njene skulirano žareče kitare, rokerska poza ter minimalni vokali s ščepcem pop prizvoka.

Nekaj preprostega in odkrito upbeatovskega slišimo v komadu Au. Tipični minimalistični post punkovski prijemi s kratkimi ponavljajočimi se vzorci, pop všečnostjo in ostrino hkrati sicer lahko spomnijo na Pixies. Pesem, ki obeta in razočara hkrati. Lahko bi bila super, kratka eksplozivna bombica, ki bi jo z veseljem poslušali znova in znova. A žal pri njej zmanjka tista zadnja ostrina, ki bi pesem naredila res dobro. Sledi še en podoben komad z naslovom Mi, ki pa je tokrat zrcalna podoba prejšnje pesmi. Enako preprosta, enako ponavljajoča, a tokrat v počasnejši zvočni formi.

Album se zaključi s singlom Samo, ki povzema, kar smo slišali do tedaj. Sive in odtujene, a obenem tople tone kitarski posegi razparajo ter se hkrati v njih vključujejo. Minimalizem preprostih melodij se ob homogenosti zvokov in medsebojnega preigravanja naseli v možgane. Počasen, mestoma hipnotičen tempo nas odpelje med stanje spečega in budnega, v hipnotičen drajv, in po slabe pol ure prst na roki avtomatično pritisne tipko replay.