Invada Records, 2023

Glasba Divide and Dissolve je v prvi vrsti glasbeni projekt, ki daje glas domorodnim skupnostim, pa naj gre za Afroameričane, Maore, staroselce havajskih korenin ali za ameriške staroselce. Za vse, katerih boleča zgodovina se je pisala pod peresom belskega kolonializma. Kolegica Nina Zajc je o načinu totalnega uničenja, o razdelitvi, raztreščenju in razcepu že pisala v recenziji prejšnje plošče zasedbe, Gas Lit. Že takrat je obravnavala vzporednice med belskim kolonializmom in razvojem kapitalizma. 

Razdeli, raztopi in vladaj. Bolj kot se personalizira, individualizira in razlikuje probleme posameznikov med seboj, težje se bodo ti združevali v močne skupnosti. Zgodovina se rada ponavlja in naučili smo se že, da če si želimo konstruktivnega napredka, nam to, da smo v velikem številu zgolj proti nečemu, kar postane edini skupni imenovalec, ne pomaga veliko.

Razdrobljeni na več interesnih skupin nimamo veliko glasu in kapitalistu kolonialistu to ustreza. Kapitalizem se mora vseskozi širiti, tako v možnostih izbire kot kapitalu, ponudbi, povpraševanju, številu sodelujočih v procesih in tako dalje. Vedno težje si predstavljamo revolucijo, ki bi kaj spremenila, ter na drugi strani premik množice, sprijaznjene z vsem. Glasbo Divide and Dissolve si pravzaprav lahko predstavljamo nekje vmes, kot bi rekla aktivistka Sarah Schulman v zbirki kratkih esejev Zakaj nisem revolucionarka?, treba je preiti vrženost v usodo, a prerasti ideje o »veliki« revoluciji, ki bo vse spremenila, namesto tega moramo vsak dan narediti nekaj v znak odpora. Glasba Divide and Dissolve predstavlja en tak odpor.

Dvojec sestavljata oziroma sta sestavljali saksofonistka in kitaristka Takiaya Reed in bobnarka Sylvie Nehill. Slednja je še posnela album Systemic, nastopala z njim pa za zdaj ne bo; Reed namreč pravi, da bo album predstavljala z gostujočimi bobnarkami. Samo glasbo lahko opišemo z oznakami doom metal in drone ter jo primerjamo z glasbo zasedb, kot so Sumac, Earth in Boris, a vendar zveni še nekoliko drugače. Dvojec je v svojem delovanju definitivno izoblikoval specifičen zvok, ki ga lahko postavimo ob bok projektom Moor Mother, Nicole Mitchell in Lise E. Harris, ti v svoji muziki veliko uporabljajo tudi govorjeno besedo. Tudi glasba Divide and Dissolve že od samega začetka leta 2017 vsebuje poezijo pesnice iz Brooklyna, Minori Sanchiz-Fung. Tokrat ji lahko prisluhnemo v skladbi Kingdom of Fear. Vsem naštetim umetnicam pa ni skupna le raba govorjene besede, vse namreč tovrstno dopolnitev uporabljajo z namenom omogočanja glasu črnski skupnosti. Tako Moor Mother kot Lisa E. Harris in Nicole Mitchell so aktivne predstavnice afrofuturizma, vplive tega pa nedvomno čutimo tudi v muziki Divide and Dissolve.

Doom oziroma poguba zasedbe odpora, ki jo predstavljata Reed in Nehill, torej mora zveneti drugače. Prepletanje orkestralnih ponavljajočih se motivov s saksofonskimi vložki in razjarjenim bobnanjem ob počasnih, s sludgeom navdihnjenih kitarskih rifih resnično poskrbi za prikaz vsega bolečega, a hkrati lepega na življenjski poti manjšinske zavesti. To je glasba, rojena iz posledic generacijske travme, strahu, ponižanja, jeze, nasilja, ampak tudi iz ljubezni. Ni nepomembno, da prav doom metal dvojec sestavljata dve ženski, ena z afroameriškimi in druga z maorskimi koreninami.

Album sestavlja devet skladb precej različnih dolžin, kot singla sta najprej izšla komada Blood Quantum in Indignation, zaradi česar na plošči po nekaj poslušanjih tudi najbolj izstopata. A vendar ne gre zanemariti teže skladbe Kingdom Of Fear, ki poslušalca najbolj prizemlji. Teža zvoka se tam zamenja s težo besede, ki mestoma še bolj zapeče. Besede spremlja dramatična kompozicija raznih inštrumentov, ki se spretno vijejo med besedami tako, da jih čim bolj poudarijo. Tako ploščo Gas Lit kot tudi Systemic je produciral novozelandski glasbenik Ruban Nielson, član zasedbe Unknown Mortal Orchestra.

Od nastanka zasedbe je minilo šest let in v teh šestih letih sta Reed in Nehill pripravili dve zares lepi plošči, Gas Lit in Systemic. Ne moremo reči, da smo sicer uzrli kakšen poseben trend vznikanja več tovrstnih ženskih težkokategornih zasedb, a vendar se najde kakšna več. Na tem mestu je vredno omeniti projekt, ki je vzporedno rasel na ameriških tleh, antifašistični queer doom duo Ragana, potem novonastali antipatriarhalni sludge duo Vulva in maroški feministični hardcore punk band Taqbir. A vendar je na koncu težko reči, ali je Systemic kakorkoli prerasel vsaj svojega predhodnika Gas Lit. Kar zadeva narativ, bi lahko rekli, da je album Systemic zajel samo še več istega, a kaj, ko je to isto tako zelo dobro. Albume Divide and Dissolve bi lahko brali kot poglavja ene knjige, dolga zgodovina zatiranja pač ne more biti zajeta zgolj z enim samim esejem. Tako bo tudi album Systemic svetlo sijal iz nabora, ki ga bo predstavljalo leto 2023; nič nenavadnega ne bo, če se bo znašel na lestvici najbolj prepričljivih glasbenih pripovedi.