samozaložba, 2019

S tokratno obravnavo nove glasbe v Tolpi bumov se posvečamo že četrtemu solističnemu dolgometražcu kitarista, skladatelja in pedagoga mlajše generacije Domna Gnezde iz njegove serije albumov Misnomer. O samem avtorju in njegovih študijskih dosežkih doma ter v tujini so se razpisali že recenzenti predhodnih misnomerjev oziroma napačnih poimenovanj, ne glede na to, pa naj vsaj opozorimo na nekaj njegovih letošnjih opomb v obliki nastopov in izdaj. V sklopu Skladateljskih začetkov aprila letos je Gnezda s svojim delom Normal Week debitiral na dogodku 34. Slovenski glasbeni dnevi. V sklopu festivala Mesto knjige in cikla FriFruFra v Novi Gorici je v družbi z glasbenim tovarišem in alt saksofonistom ter kitaristom Tilnom Lebarjem predstavil improvizacijski koncept Periferije atomov II. Poleg svoje zadnje solo izdaje pa je njegov inštrumentalistični prispevek zabeležen tudi na letošnji plošči Sama Šalamona - Free Sessions Vol. 2: Freequestra, v sklopu katere je Šalamon zbral enajst članski ansambel, sestavljen iz znanih slovenskih improvizatorjev.

Iz navedenega je že razvidno, da se Gnezda poleg svojega pedagoškega dela udejstvuje v zelo raznolikih projektih, dovolj raznovrsten pa je tudi nabor njegovih solo izdelkov, ki so se razvijali od stroge kitarske akustike proti uporabi električne kitare in modularnih sistemov efektov oziroma posledično, k zasnovi elektronske glasbe. Če je bil prvi album osnovan na surovih in neobdelanih posnetkih oziroma improvizacijah, je Misnomer IV., v večini pa tudi že njegova dva predhodnika, prešel na miksane artikle. Prav na zadnjem je kot avtor masterja naveden tudi uveljavljeni domači pozavnist in elektronski producent Žiga Murko, Domnov stari znanec že izpred let iz ambientalne jazzovske zasedbe Žiga Murko Group.

In če smo se že ravno naslonili na Domnove predhodne izdaje, omenimo še to, da je novi album po minutaži najdaljši in sestoji iz najmanjšega števila kompozicij, ki pa so tokrat veliko daljše. In dalje, če je prva dva albuma pospremila tehnična razlaga, tretjega pa spremi le navodilo Enjoy the dissonance, suffer the consonance oziroma uživaj disonanco, trpi konsonanco, nam Domen torej za razumevanje četrtega dologmetražca ne vrže nobene kosti, v katero bi lahko zagrizli že kar s prve. Nam pa poda zelo konkretne naslove skladb, ki tokrat niso zgolj številke ali navidez naključne besedne zveze. Pravzaprav nas popelje na pustolovščino po nebesnih telesih oziroma naravnih satelitih, torej lunah Saturna, Plutona, Jupitra in Neptuna, poimenovanih po likih iz grške mitologije. Pred nami so torej prav vesoljne skladbe, ki so tokrat še abstraktnejše, a zvočno masivnejše.

Uvede nas senzibilnejša skladba tethys, ki sestoji iz navidez počasnih piskov in zvončljanj, ki se šele proti izteku komada zgostijo. V naslednji kompoziciji enceladus plošča preide v drugo dimenzijo, zaznamovano z drobljenimi ritmi in tehnoidnim prizvokom, zvočna slika na plošči pa se nato ponovno umiri z bolj ambientalnim presekom charon. Med nadaljnjimi komadi precej zbode v ušesa skladba io, pomirjujoča balada, v kateri se Gnezda v stilu predhodnih albumov najbolj konkretno oprime osnovne barve električne kitare, čeprav tudi to z efekti postopoma pači skoraj do nerazpoznavnosti. Po zgradbi že sama zase izstopa skladba callisto, ki se sprva igra z ritmom vselej na meji klubske plesnosti, izteče pa se v nojzersko zvočno zaveso. Album se v maniri uvoda tudi zaključi z mirnejšo in najkrajšo - zgolj dvominutno - mimas, polno namnoženih izkrivljenih zvokov.

Zaključimo lahko z ugotovitvijo, da je Domen Gnezda z albumom Misnomer IV. stopil še korak dlje od predhodnih albumov, predvsem v smislu abstrakcij zvoka njegovega primarnega inštrumenta in v smislu določljivosti melodij in ritmov. Z izjemo omenjene skladbe io zvok na plošči pretežno definira sintovsko resoniranje oziroma Domnov sistem efektov, ki signal kitare pretvorijo in preoblikujejo v kar najmanj oprijemljive fragmente. Veliko je tehnoidnih nastavkov, čeprav od bolj straight-edge tehnaže, prisotne denimo v skladbi ok go s plošče Misnomer III., ostali zgolj zametki. Četrti Misnomer bi po slišanem lahko umestili nekam med Brgsovo eksperimentiranje z modularci in aktualno izdajo prav tako kitarista Vitje Balžalorskega, ob čemer je Brgs še vedno konvencionalnejši v smislu ritma, v primeru Vitjevega prvenca Law Of Attraction pa tudi še večkrat dejansko prepoznamo kak jasen rif. Postavlja se torej vprašanje, kam se bo Gnezda usmeril v prihodnje oziroma kako daleč še lahko stopnjuje svoje drobljenje zvoka. Četudi nam je plošča povšeči, si namreč po večkratnem poslušanju vseeno zaželimo korak nazaj k zgolj akustiki prvega Misnomerja, denimo v stilu kakega Dereka Baileyja.