DORIAN ELECTRA: My Agenda

DORIAN ELECTRA: My Agenda

Recenzija izdelka
30. 10. 2020 - 19.00

samozaložba, 2020

 

Pred poslušanjem nocojšnje Tolpe bumov vam toplo priporočamo, da si pripnete varnostne pasove, saj se vam obeta divja vožnja, polna čudnih žanrskih kombinacij, raznih konotacij, insinuacij, različnih interpretacij in predvsem hudih vibracij. Poslušali bomo namreč Dorian Electra in njihovo novo ploščo, naslovljeno My Agenda. Ta je v samozaložbi izšla 16. oktobra letos in kaj hitro postala recenzentkin favorit med letošnjimi izdajami. Čeprav je plošča po minutaži prilično kratka, je v resnici nabasana z dogajanjem in poslušalcu nikdar ne dopusti dolgčasa. Že znotraj enega samega komada se zgodi toliko preobratov, da imamo občutek, kot da smo v kinu, gledamo epski blockbuster in se bašemo s kokicami.

Dorian Electra – in ja, menda je to ime na njihovem osebnem dokumentu – so predstavnik nove sorte pop glasbe, določene veje hyper popa - vsekakor pa gre za hiperaktivni pop. Umetniško svobodo si zagotavljajo z neodvisnostjo od velikih založb in tako jim noben kravatar ne govori, kakšno glasbo naj ustvarjajo in kako naj zadovoljijo množice. Agenda Dorian Electra zagotovo ni ugajati množicam, temveč jih prej zlorabiti in to tako, da so jim te množice na koncu še hvaležne. 

Velik del kreativne pojave Dorian Electra je poigravanje z družbeno vlogo moškega in ženskega spola ter predvsem brisanje meja med enim in drugim. Čeprav so Dorian Electra biološko rojeni kot ženska, pa v tradicionalni ženski vlogi v družbi nikoli niso zares videli smisla. Šele, ko so se v zadnjih letih pogosteje začeli pojavljati izrazi, kot so nebinaren in gender fluid, so začutili, da je slednje nekaj, s čimer se lahko vsaj do neke mere poistovetijo. V resnici pa sploh ob gledanju videospotov in spremljanju medijske pojave ne izgubimo le občutka za spol, ampak kar za vrsto bitja, ki ga gledamo. Dorian Electra namreč iz trenutka v trenutek preskakujejo med različnimi fantazijskimi liki, ki so bodisi družbenokritične karikature človeka, že naslednji trenutek pa vilinci, škratje, ogromni plišasti zajci, Jokerji ali liki iz video igric, ki imajo nemalokrat opasan meč. 

Podobno hektičen, kot je vizualni aspekt Dorian Electra, je tudi glasba. Ne samo, da združuje vplive zadnjih nekaj desetletij, v resnici je zaznati tudi vplive preteklih dob, kot je denimo barok, ko so bili moderni ogromne lasulje, čudoviti satenasti suknjiči z vezeninami in srajce z ogromno količino volančkov. Vse to smo do neke mere že dobili v njihovem prvencu Flamboyant, ki je izšel lani. Raziskovanje stereotipov, izpostavljanje njihovih karikaturnih značilnosti in pa na nek način tudi raziskovanje lastne identitete so bili osrednji motivi že na prvencu, na plošči My Agenda pa se ta namen le še potencira in to konkretno.

Z izjemo enega krajšega vmesnega komada na albumu praktično ni komada, ki ne bi bil neverjetno speven, kar vpliva na to, da nam že po poslušanju ali dveh ostanejo v ušesu. Seveda je treba omeniti, da se Dorian Electra obdajo s precej eminentno druščino glasbenikov in producentov, ki na tak ali drugačen način prispevajo k eklektičnosti plate. Nič hudega slutečega erešovca je zagotovo presenetilo, ko je ugledal ime Rebeca Black – ja, to je una Friday friday modelka, za katero se je izkazalo, da še vedno vztraja v glasbi in je ubrala tudi bolj neodvisen pristop in eventualno končala kot gostja v komadu Edgelord, ki je, kot pove ime, zelo edgy in predvsem zelo catchy. 

Kar se tiče besedil, Dorian Electra ne komplicirajo. Teksti so pretežno nek smiseln redosled besed, ki asociirajo na glavno besedo ali besedno zvezo, centralni del komada. Primer tovrstnega pisanja so komadi Gentleman, m'lady in Edgelord. Seveda je to formo treba tudi razbiti in jo vsaj malo zakomplicirati, da stvar ne postane preveč predvidljiva, kar Dorian kar dobro uspeva. S svojim relativno preprostim, a hkrati prefinjenim občutkom za besedila nas povlečejo v lasten svet čudakov, čudes, queer folka, virtualnih junakov in še česa. Dorian Electra opazujejo družbo skozi lečo fish eye - s širokim, unikatnim pogledom, ki ponuja nov zorni kot na življenje. Komad Ram it Down se denimo začne v stilu baročnega glam rocka, se hitro preobleče v nek popiš hip hopiš, v pol minute postane epski battle song, ki se začne s konservativno perspektivo, ko smo ljudje zelo občutljivi in ne želimo gledati teh nekih nekonvencionalnih početij, a do takrat, ko pridemo do konca komada, nas gostja Mariko - ki še vedno ni našla svojega Juula - s svojim kričečim vokalom zbije na tla kot jezen koštrun in nas prisili, da gledamo in poslušamo. 

Plata My Agenda je vse drugo kot milostna. Čeprav se vse več javno govori in razpravlja o skupnosti LGBTQ+, o identiteti posameznikov in o svobodi izražanja, pa se vseeno zdi, da normiji okrog teh razprav še vedno precej stopicljamo po prstih. Dorian Electra v nas prepoznajo to neodločnost in nas primejo za vrat, kot volk zgrabi zajca, ter zvlečejo v svoj svet, nam primažejo zaušnico ali dve in vse, kar lahko rečemo, je - hvala Dorian Electra. 

 

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness